Tuđmanovi mačeki in Vučićev cvetko

Piše: Rasim BELKO

---

V projekt nadaljnjega razkrajanja BiH Dodika in Čovića, v katerega se Beograd že dolgo aktivno vključuje, se zdaj enako vključuje tudi Zagreb. Pred dvema dnevoma je v Mostarju gostoval Plenković, jutri (danes, op. a.) pa Dodik k Milanoviću in Plenkoviću. Bravo, sosedje in bravo za bošnjaške idiote na oblasti! Čuvajmo Seko in 8-ico.

Nekaj stavkov iz tvitera Senada Pećanina najbolje pojasnjuje aktualni politični momentum, v katerem se nahaja Bosna in Hercegovina, pa tudi celotna regija.

Mar ni dovolj vnetljiva, da je po volitvah v Črni gori, že krenili velikosrbski in velikohrvatski kreatorji v procese novega Karađorđeva. Novo valovanje politično nestabilne regije, v kateri niti tri desetletja po vojnah, agresiji, genocidu in brutalnih vojnih zločinih, ni ne miru ne blaginje.

Ni to prvič, da sovražno nastrojene politike Zagreba in Beograda spodkopavajo ustavni red, neodvisnost, suverenost in nedeljivost Bosne in Hercegovine. Zdi se, da skupaj, Hrvaška in Srbija poskušata izvesti različne verzije

Načertanija, a iste verzije Cvetković - Maček in Karađorđeva.

Toda pred Bosno in Hercegovino, pred končnim obračunom s sosedi, ne glede na oblike in načine tega procesa, je obračun z notranjimi sovražniki, ki vse bolj dobivajo zagon.

Milorad Dodik je vodja političnih in vseh drugih kolaborantov, ki na vse načine delajo, da bi uničili državo, v kateri več kot dve desetletji več kot dobro živijo. Čeprav ga pogosto obravnavajo kot vrhunskega manipulatorja, ki v volilnih letih prireja predstave, je čas, da ga razumemo kot največjo povojno grožnjo Bosni in Hercegovini, miru in blaginji njenih državljanov.

Sanje, ki so jih sanjali najbolj zloglasni vojaški zločinci po drugi svetovni vojni Slobodan Milošević in Radovan Karadžić, danes sanja in poskuša uresničiti Milorad Dodik. To so tiste sanje, ki vključujejo na tisoče mrtvih, pohabljenih in razseljenih.

Kolikor govori, da ni za vojno in da to ni nobena možnost, se zdi, da Milorad Dodik, ob pomoči aktualnih zagrebških in beograjskih agresorjev, vse dela, da bi prišlo do vojne. Brez vojne ni delitve države, zavedajo se tako sosedje kot tudi sosedje, tako kot se zaveda tudi laktaška dvorska luda hegemonističnih politik Hrvaške in Srbije.

V istem političnem filmu živi tudi lažni promotor evropskih vrednot, ki sanja hrvaški kotiček BiH pod upravo Zagreba, Dragan Čović. Politik, ki ga je samo slabo bh. pravosodje rešilo daljše ječe. Nekdanji upravnik taborišča v

Hercegovini, danes jokajoča politična nemoč zaradi, prav tako lažne, ogroženosti hrvaškega bitja v BiH.

Čović in Dodik zadnja leta delata v tandemu. Po poldnevnikih in vzporednikih povezujeta sovražne točke, od katerih pričakujeta pomoč pri razkrajanju Bosne in Hercegovine. Čović se vtika v Acija in Putina, Dodik pa teka od Beograda do

Moskve, zdaj pa tudi do Zagreba. Vse, da bi ustvarili skupnost srbskih in hrvaških dežel na Balkanu.

Rekel bi, da me preseneča politika Zagreba, saj smo že navajeni na zahteve Beograda. Toda, demantira me tista sodba za združeni zločinski podvig, ki jo je ustvaril Plenkovićev idol Tuđman.

Kljub vsemu pa je v vsem nekaj presenetljivega. Kako to, da Plenković in Milanović, premier in predsednik ene članice Evropske unije, v svoje dvore sprejemata politično propadlico z ameriškega črnega seznama. Kakšno sporočilo je to tistim, ki čakajo pred vrati EU, pa tudi Nata. To je de facto enako, kot če bi najvišji funkcionarji Litve gostili Aleksandra Lukašenka. Seveda ne bodo, ker samo politični idioti na uradnem obisku sprejemajo nekoga, kot je Dodik.

Karađorđevo, kdo ve, katero se dejansko dogaja, ga ustvarjajo ruski milijoni na Hrvaškem, velikosrbske in velikohrvatske struje ter boj proti temu bo glavni zadatek družbeno - političnega bitja Bosne in Hercegovine.

Tako kot je danes sporočil član Predsedstva BiH Željko Komšić: "Dodik na zasebnem obisku pri uradnikih Republike Hrvaške prinaša sporočilo, ki je hkrati tudi cilj njegove politike, da entiteta RS in Srbija postaneta ena država. Ne glede na to, kako bo v Zagrebu sprejeto to sporočilo, z odobravanjem ali ne, mi v Bosni in Hercegovini vemo, kaj moramo storiti, v Zagrebu pa, kakor jim je volja."

Odličen odgovor in še boljše sporočilo. Samo še čas je, da to, kar vemo, kaj moramo storiti, spremenimo v dejanja. Čas je, da politika, ki Bosno in Hercegovino vidi kot moderno, varno, suvereno in neodvisno državo, preide iz obrambe v ofenzivo.

Čas je za vsebosansko delovanje vseh nas, ki to državo nosimo v srcu. Ne, ne mislim predvsem na njeno vojaško obrambo. Predvsem potrebujemo vsebosanski sabor, na katerem bomo enkrat za vselej opredelili cilje in načine delovanja pri zaščiti države, ki je sosedje in sosedje ne pustijo pri miru.

Čas je, da namesto gnile zunanje politike usmerimo vse sile v obnovo mednarodnih prijateljskih vezi. Ne kot žrtve, ki so preživele genocid in dvojno agresijo, ampak kot svobodni ljudje, ki želijo ohraniti domovino.

Če bomo mi, ki to državo resnično ljubimo, začeli bolj agresivno, odločneje in bomo pripravljeni, se bodo Dodik, Čović, Vučić, Milanović, Plenković in drugi ukrotili svoje velikosrbske in velikohrvatske uzde. Poznamo jih, že od leta '92.

Ustavili smo jih v vojni. Čas je, da jih premagamo s politiko v miru in ohranimo Bosno in Hercegovino pred uresničitvijo njihovih poganih misli.

Samo, vsi skupaj, se moramo zbuditi. Da ne zamudimo!