Trumpovo "šarmiranje" Xija v Južni Koreji ni uspelo, enako kot prejšnje ameriške grožnje Kitajski

Napisal: Armin Sijamić

Po šestih letih sta se ameriški predsednik Donald Trump in njegov kitajski kolega Xi Jinping ponovno srečala za pogajalsko mizo. Čeprav je nekoč v politiki velikih sil to kratek čas za izid strateških načrtov, je bil ta premor dovolj, da je imel isti Trump pred seboj novega Xija Jinpinga.

Kitajska je „največji izziv v naši zgodovini“, je septembra lani dejal Kurt Campbell, takratni namestnik ameriškega državnega sekretarja in dolgoletna ključna oseba v ameriški zunanji politiki, ki zagovarja obračanje Washingtona proti Aziji. „Iskreno, hladna vojna zbledi v primerjavi z večplastnimi izzivi, ki jih predstavlja Kitajska,“ je dejal.

Campbell ni edini, ki tako misli. Že od administracije Baracka Obame se govori o ameriškem obračanju proti Aziji, oziroma o zadrževanju Kitajske. To piše tudi v ameriških strateških dokumentih, kjer poudarjajo, da je Kitajska edina država, ki lahko tekmuje s Združenimi državami Amerike na ekonomskem, tehnološkem in ideološkem področju, medtem ko njena vojaška moč iz leta v leto narašča.

Trumpov prvi mandat v Beli hiši je minil v obračunih s Kitajsko. Uvedel je sankcije kitajskim tehnološkim in drugim podjetjem, grozil ameriškim podjetjem, ki imajo obrate na Kitajskem, pozival k pogovorom, ponujal spodbude ... z namenom, da bi uradni Peking postavil v podrejen položaj v pogajanjih, hkrati pa krepil različne kitajske rivale v Aziji in Pacifiku.

/qpost/313167

Ameriško zadrževanje Pekinga: Nova NATO pred obalami Kitajske in Severne Koreje

Napisal: Armin SijamićSpopad dveh največjih svetovnih sil se zaostruje. Washington in Peking ne skrivata, da je njun cilj poraziti tekmeca, čeprav še vedno pozivata k sodelovanju. Stvari so šle tako daleč, da se razpravlja o prihodu Nata pred Kitajsko

Kitajski odgovor na Trumpove poteze je bil takrat blag, skorajda simboličen. Na primer, ko bi Trump ciljal kitajska tehnološka podjetja, bi Peking odgovoril z ukrepi glede uvoza ameriškega vina. To je jasno kazalo kitajsko paniko in strah pred neposredno konfrontacijo z Washingtonom, ki je Kitajsko že označil kot državo, katere rast in razvoj je treba zajeziti.

Oko za oko

Predsednik Joseph Biden je nadaljeval s politiko, vendar je Trumpove težke besede in bombastične izjave zamenjal s pomirljivim tonom dobrodušnega voditelja stare šole. Cilj uradnega Washingtona je bil takrat enak – omejiti rast kitajske moči in vpliva po svetu.

/qpost/323227

Washington in Peking sta na nasprotnih straneh in tam nameravata ostati

Napisal: Armin SijamićLeto dni po njunem zadnjem srečanju sta se predsednika Združenih držav Amerike in Kitajske v sredo srečala v San Franciscu ob robu letnega vrha Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC). To je bila priložnost

Vendar pa Trump v svojem drugem mandatu pred seboj vidi drugačno Kitajsko. Na njegove carine na kitajski uvoz je dobil enak odgovor, na oteževanje kitajskega poslovanja v Združenih državah je bil odgovor Pekinga prenehanje nakupa soje od ameriških kmetov, odločitev, da onemogoči kitajskim podjetjem dostop do ameriških čipov, je privedla do prekinitve kitajskega izvoza redkih kovin, ki so potrebne za naprave, ki bi jih ti čipi morali poganjati.

Xi tokrat ni privolil v to, da bi Kitajska v podrejenem položaju. Na Trumpove poteze in politične performanse odgovarja z ukrepi, ki resnično prizadenejo ameriška podjetja in škodijo načrtom uradnega Washingtona. To kaže, da se počuti močnega, ali pa vsaj tako predstavlja situacijo.

Ta nov pristop je bil viden tudi na včerajšnjem srečanju v južnokorejskem Busanu, ob robu vrha Azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja (APEC). Ena takšna podrobnost je ujela kamere. Med srečanjem s Trumpom, ki je izvajal enega svojih „napada šarma“ na sogovornika, je Xi ostal hladen, bolj je gledal proti kameram kot v Trumpa, ki napoveduje „zelo uspešno srečanje“ njiju in medtem ko kitajskega predsednika hvali kot dobrega pogajalca. Xi je pred tem pustil Trumpa, da ga je kratek čas čakal pred zastavama obeh držav.

Jarki so izkopani

Pred srečanjem s kitajskim voditeljem v Južni Koreji se je Trump srečal s predsednikom države gostiteljice Lee Jae Myungom in japonsko premierko Sanae Takaichi. Ameriški zavezniki v Aziji niso skrivali zadovoljstva, da vidijo Trumpa, obasipali so ga s pohvalami in dragocenimi darili. Uradni Seul in Tokio sta tudi tokrat izkazala zvestobo Washingtonu in Trumpu.

S kitajskim predsednikom stvari stojijo popolnoma drugače. Odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko se niso izboljšali. Simbolični potezi, narejeni s strani obeh strani na srečanju v Južni Koreji, sta bolj namenjeni formi kot bistvu. Vendar pa se Trump ni pustil motiti pri predstavljanju sebe kot človeka, ki ima vse niti v svojih rokah. Na lestvici od ena do deset je srečanje ocenil z dvanajst, rekoč, da je bilo „neverjetno srečanje“.

Kaj je bilo dogovorjeno, da je bil Trump tako zadovoljen? Trump pravi, da bo Kitajska delala na zajezitvi nezakonite trgovine s fentanilom, od Združenih držav bo kupovala sojo in druge kulture ter ameriške energente ter ponovno Američanom prodajala redke kovine. V zameno bo Trump znižal carine na kitajski uvoz s 57 na 47 odstotkov in s 20 na 10 odstotkov za trgovino s prekurzorji fentanila.

Na kitajski strani ni bilo tako velikih besed o srečanju obeh voditeljev. Zdi se, da celotno srečanje vidijo kot enega v nizu tistih, na katerih se tiho pove, da sta obe strani zavedni, da druga obstaja in da se morata s tem spoprijeti.


Trump s Xijem na vrhu v Južni Koreji

„Kitajska in ZDA imata različne nacionalne okoliščine, zato so določene razlike neizogibne. Kot dve največji svetovni gospodarstvi, občasni nesporazumi so povsem normalni. Če se soočamo z nevihtami in izzivi, morava predsednik Trump in jaz, kot krmarja, ohranjati smer in nadzorovati situacijo, da bi ladja kitajsko-ameriških odnosov plula stabilno naprej,“ je sporočil Xi Jinping.

Kitajska delegacija je bila zelo dejavna na vrhu APEC-a, prizadevala si je prikazati kot zanesljiva in miroljubna partnerica vsem državam. Xi Jinping si želi, navajajo kitajski mediji, „odprto in vključujočo ekonomsko globalizacijo“, kar je v nasprotju s Trumpovim ekonomskim protekcionizmom. Za razliko od Trumpa, ki mesece grozi z uvajanjem carin in sankcij vsaki državi, s katero se ne strinja, kitajski predsednik na čelu komunistične države zahteva še več proste trgovine.

Trumpove besede po vrhu z Xi Jinpingom, se zdi, niso prepričale niti njegovih zvestih privržencev v nekaterih ameriških medijih. Ni bilo evforije zaradi uspeha njunega voditelja, oziroma je bilo o vsem poročano z veliko zadržanostjo, tako kot je bilo tudi pred vrhom, saj nihče ni verjel, da bo Trump naredil čudeže v pogajanjih s Kitajsko, ki se počuti okrepljeno do te mere, da je trgovino začela uporabljati kot orožje v odnosih z Washingtonom.

V samo nekaj desetletjih se je svetovna ekonomija spremenila do te mere, da se kitajski komunisti borijo za odprto tržišče, prvaki kapitalizma iz Washingtona pa uvajajo carine z namenom, da se zaščitijo tudi pred najrevnejšimi državami. Namen Trumpa in Xija, da ju zgodovina pomni kot pomembna voditelja, bo na ta način izpolnjen – med njunima predsedniškima mandatoma se je zgodila epohalna sprememba.