Napisal: Armin Sijamić
Ameriški predsednik Donald Trump je v obeh svojih mandatih dosleden v eni stvari – Evropska unija ni dovolj prijazna do Washingtona in to se mora spremeniti.
Vendar pa je treba besedo prijateljstvo v Trumpovem primeru pojasniti oziroma natančneje opredeliti, saj s tem ne misli sodelovanja, ki temelji na zaupanju in obojestranskih interesih. Za Trumpa prijateljstvo pomeni odnos, v katerem Združene države vedno zmagajo in vodijo vse procese.
Trumpa za to ne moremo povsem kriviti. Nekatere stvari so ga presenetile, ko je vstopil v Belo hišo, in škodile njegovim prizadevanjem za reformo največje svetovne sile. Na primer, Združene države namenjajo ogromna finančna sredstva za vojaško zaščito številnih evropskih držav, kar bodo te priznale z odločitvijo o povečanju svojih izdatkov za obrambo v skladu s sporazumom Nata.
Evropska unija, zavedajoč se pomen Združenih držav za celotne odnose na evropskem kontinentu, je prav tako razumela sporočilo in poskušala ugoditi Trumpovim željam. Trgovinski sporazum je izpolnil vse Trumpove zahteve, verjetno na škodo evropske strani.
Od avtomobilov do energentov
Trump se s tem ni zadovoljil. Zdaj evropsko stran obtožuje, da se ne drži sporazuma, in v znak povračila grozi s 25-odstotnimi carinami na uvoz evropskih avtomobilov. Evropejci so odgovorili, da se držijo sporazuma in da bodo uvedli protiukrepe, če Trump poveča carine.
Prepričati Trumpa ali ga premagati v razpravi je jalovo delo. Njegovi javni nastopi, zlasti nagovori prek družbenih omrežij, se zdijo osredotočeni na to, da bi vsem drugim sporočil, da je predsednik najmočnejše države na svetu pripravljen na vse.
Vendar pa Trump v pojasnilu, zakaj želi uvesti nove carine evropskim proizvajalcem avtomobilov, navaja zelo pomembno stvar, ki deloma pojasnjuje njegovo vedenje. V objavi na družbenem omrežju je navedel, da se v Združenih državah gradi veliko tovarn avtomobilov in tovornjakov. Vrednost teh projektov je ocenil na več kot sto milijard ameriških dolarjev.
Reindustrijalizacija Združenih držav ni več oddaljena sanja. Trump je v kratkem času Združene države spremenil v energetsko silo, vodilno izvoznico energentov vseh vrst in nekoga, ki lahko proda premog, nafto in zemeljski plin. Njegovi napadi na Venezuelo in Iran so del teh prizadevanj, da bi obvladoval večino energentov, ki jih potrebujejo tudi druge države.
Energenti poganjajo svet in kot taki so pomembni tako proizvajalcem kot uporabnikom. Trump ima zdaj v rokah znaten delež svetovnega trga in vprašanje je, kako ga bo upravljal.
V skladu s tem je treba gledati tudi njegov odnos do Rusije, pogajanja o miru z Iranom in politiko do Kitajske. Seveda sem spada tudi Evropska unija, ki je Iranu in Rusiji uvedla sankcije, z zaprtjem Hormuške ožine pa se je zmanjšal njen dostop tudi do arabskih energentov.
Nekateri verjamejo, da so Trumpove grožnje Evropski uniji z novimi carinami pravzaprav grožnja, da bo sprejel tudi težje poteze, če evropska stran ne bo pristala na nabavo energentov pod ameriškimi pogoji. Sklenitev takšnega sporazuma s trenutnimi cenami bi ameriški strani prinesla ogromne prihodke, celo če bo posrednik pri preprodaji venezuelske ali ruske nafte.
Od vojaške do geopolitične pomembnosti
Da takšna teza ni napačna, vsaj deloma, kaže tudi Trumpov obračun z nemškim kanclerjem Friedrichom Merzom, ki je nedavno dejal, da Iran „prizadene“ celoten ameriški narod v pogajanjih z ameriško stranjo.
Merzova izjava ima najmanjši pomen glede Irana kot takega. Zdi se, da je Merz posredno ciljal na to, da se v ameriško-iranskih pogajanjih riše tudi nekakšna energetska karta sveta in da na tem stolu ni evropske strani.
Trumpov odgovor je bil ekspresen. Poleg standardnih diskvalifikacij svojih nasprotnikov kot „groznih“ pri delu, ki ga opravljajo, je Trump odgovoril tudi z zmanjšanjem števila ameriških vojakov v Nemčiji, nato pa napovedal, da se bo to morda zgodilo tudi drugod, na primer v Italiji ali Španiji.
Tudi ta Trumpova poteza je opozorilo, kaj se lahko zgodi. Zmanjšanje števila ameriških vojakov v Evropi je pričakovano in takšni načrti obstajajo že dolgo časa. Poleg tega, da ameriški vojaki bolj potrebujejo ameriško vodstvo drugod, se to ujema tudi s politiko zmanjševanja stroškov, modernizacije bojnih sistemov in krepitve evropskih zaveznikov v skladu s sporazumom Nata. Ameriška vojska se v skladu s svojimi načrti reorganizira in premesti.
Vendar pa je Trumpova napoved umika ameriških vojakov iz evropskih držav bila pompozna in več dni ena glavnih novic v zahodnih medijih, saj je, če se ta trend nadaljuje, logično vprašanje, kam to vodi in kaj bo Evropa počela brez ameriške vojaške pomoči.
V Evropi so glede tega vprašanja razdeljeni. Ni dvoma, da med članicami Nata obstajajo tiste, ki želijo manj ameriškega vpliva v Evropi, in tiste, ki bolj zaupajo Washingtonu kot Bruslju. V nekaterih državah takšna zvestoba Washingtonu izvira iz zgodovinskih razlogov, torej usode njihovih držav pod rusko, nemško ali drugo čizmo.
Ameriški strateki to vedo in Trumpova sporočila so namenjena obema stranema. Poenostavljeno povedano, Trump Evropejcem sporoča, da je čas za postavitev na stran Washingtona in da ni časa za razprave in blokade, ki jim je Evropska unija priča desetletja.
Za razliko od prejšnjih ameriških administracij Trump zdaj zahteva brezpogojno poslušnost, ki se lahko za potrebe domače politike imenuje tudi prijateljstvo in zavezništvo.
Takšen Trumpov pristop bo naletel na kritike, kot eden glavnih argumentov pa se bo verjetno izpostavilo, da Nato koristi Združenim državam tudi izven vojaške sfere. In imel bo prav. Vendar pa ameriški strateki zdaj računajo, da Združene države nadzorujejo dober del energentov, da je Rusija zdaj sovražnik skoraj vseh evropskih držav, Bližnji vzhod pa po vojni proti Iranu ni več tako blizu in bo morda postal še bolj oddaljen, če bo Teheranu uspelo ohraniti trenutno razmerje moči.
Komentari (0)
Prijavite se za komentiranje
PrijavaJos nema komentara. Budite prvi!
Minuta
Sve →Iz drugih kategorija
Visoki predstavnik ni izbran: Nemci, Francozi in Britanci proti Američanom, nov poskus konec junija
