Evropski performans Trojke: Reformna agenda - ko je htel, je mogel

Piše: A. Čorbo-Zećo

Svet ministrov BiH je prejšnji teden, brez pompa in dramatičnih izjav, sprejel osnutek reformne agende, dokumenta, ki odpira vrata sredstvom iz načrta rasti Evropske unije za Zahodni Balkan. S tem je bilo dejansko potrjeno tisto, na kar so opozicijski kantonalni premierji že mesece opozarjali, da je odločitev izključno v rokah državne ravni, ne pa v pristojnosti kantonov.

Vendar pa so namesto, da bi storile tisto, kar so zdaj, z enoletno zamudo, tiho storile, stranke Trojke (SDP, NiP in Naša stranka) v preteklih mesecih sprožile celotno kampanjo obtoževanja, usmerjeno proti premierjem kantonov iz SDA. Njihove pogojne privolitve so bile predstavljene kot blokade, čeprav je ustavno jasno, da kantoni tu nimajo odločilne besede.

Premier ZDK Nezir Pivić je že avgusta 2024. predlagal, če mislite, da imate prav, sprejmite odločitev sami, brez delovne skupine. Toda takrat to ni bilo politično donosno.

„Oni so pristojni za to vprašanje. Če želijo še naprej rešiti ta problem in če menijo, da imajo prav, naj spremenijo odločitev o oblikovanju delovne skupine. Naj sprejmejo, mimo delovne skupine, kakšno svojo odločitev – je takrat poudaril Pivić.

Nasprotno, minister za zunanje zadeve Elemedin Konaković in predsednik Naroda i pravde, namesto da bi delal, je govoril. V svoji izjavi je navedel, da je Bakir Izetbegović skupaj s svojimi sodelavci iz SDA, DF in SBiH povzročil ogromno škodo vsakemu državljanu Bosne in Hercegovine, jim jemal „po 600 KM iz žepa, dolgoročno pa še veliko več“.

„V dokumentu, ki bi ga morali poslati v Bruselj, na 170 straneh, se država Bosna in Hercegovina omenja več kot 1330-krat. Na vsaki strani osemkrat, SDA, DF in SBiH pa trdijo, da je bil izpuščen izraz 'državni', iščoč alibi za katastrofo, ki so jo povzročili,“ je Konaković dejal julija lani.

Zdaj ni delal tiskovnih konferenc!? Ni omenjal Izetbegovića, pa tudi prej mu ni bilo treba.

Danes, leto dni kasneje, pod pritiskom časa in evropskih rokov, je Trojka dejansko suspendirala mehanizem koordinacije, prav tisti mehanizem, na katerega so se predhodno sami sklicevali, ko so potrebovali deliti krivdo. Dokument je bil sprejet. Nihče več ne omenja kantonov. Ni histerije.

In kaj smo se naučili? Da je bila celotna zgodba okoli načrta rasti bolj politični spin kot resnična institucionalna ovira. Da je šlo za voljo, ne za možnost. In da tisti, ki najbolj prisegajo na evropsko pot, jo pogosto uporabljajo le kot sredstvo za poravnavanje domačih političnih obračunov.

Čas je bil izgubljen. Milijoni iz skladov EU so zamujali. Toda politična odgovornost kot običajno v BiH ni doletela nikogar.