Bager Trojke v vzvratni prestavi: Kako so Nikšić, Konaković in Forto prižgali luč Dodiku in Čoviću, državo pa navpično zatemnili!

Napisal: Rasim Belko @rasimbelko

Ko se je soočil z resno oviro v osebi Milorada Dodika, je bager, ki ga upravlja sarajevska Trojka, začel nekontrolirano voziti vzvratno in grozi, da bo ogrozil delovanje entitete Federacija BiH.

Sarajevski trikolori, nervozni in v paniki, v partnerstvu z reformiranim Evropejcem Miloradom Dodikom, so Bosno in Hercegovino potisnili v še eno hudo politično krizo. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da so najhujše krize zagotovljene, ko vladajo zavezništva, ki jih producira mednarodna skupnost, tkalno pa jih povezuje SDP.
Včerajšnje seje Parlamenta Federacije, natančneje njegove Predstavniške zbornice, so pokazale, da bager navpično potiska celoten sistem v prepad, iz katerega se bomo ponovno izvlačili več let, medtem ko nam bodo opozicijski politiki iz SDP, NiP in NS držali predavanja o tem, kako oni vedo bolje in kako bi bilo treba.

Samomorilski politični eksperiment premierja Nermina Nikšića, da bi ohranil stopnjo ponižnosti z opravičevanjem Draganu Čoviću, ni uspel, saj HDZ priznava le tisto raven ponižnosti, na kateri bodo Nikšić in druščina iz Trojke šli proti interesom ZDA in Bosne in Hercegovine ali kogarkoli drugega, in to v korist Čovića in družbe.

In v tem grmu leži vsa bistvo včerajšnjega parlamentarnega cirkusa. Namreč, del parlamentarne večine, ki ga sestavljajo stranke Trojke, okrepljene z NES, bi prelomil in bil proti interesom BiH v Južni interkonekciji, vendar proti interesom ZDA si niso upali. V teh interesih, okrepljeni z opozicijo iz SDA in DF, so preglasovali HDZ in sprejeli sestavo Komisije za strokovno oceno za izdajo urbanističnega soglasja k projektu Južna interkonekcija.

Problem je nato nastal na redni seji, saj je parlamentarna večina »počila« zaradi jeze HDZ in seja se je končala, preden se je sploh začela. Dnevni red je padel.

A nato so megafoni in megafončki HDZ-jevih partnerjev poskušali krivdo za propad redne seje preložiti na opozicijo, pozabljajoč, da jih je samo nekaj ur prej ta ista opozicija rešila spopada z ameriškimi interesi.

Na naslovnicah portalov so odmevali objoki Damirja Mašića (SDP), Sandija Salkića (NES) in predsedujočega Predstavniške zbornice Dragana Miokovića (NS). Prva dva sta neposredno obtožila opozicijsko SDA, zakaj jim ni dala roke, da bi oni igrali oblast in se pretvarjali v strokovnjake. Tretji je okaral vse, le da ni bil sposoben pogledati in krivcev poiskati okoli sebe.

Nekateri so mi očitali, ko sem projekt Trojka poimenoval Murphyjev vrtec, in bili so v pravu — opravičujem se otrokom v vrtcu, oni so pri svojem igranju resnejši kot ta politični vrtec.

Kdo bi se namreč resno upal obtožiti za propad seje stranko, za katero so trikolori soglasno govorili »nikoli z njimi«. Kdo bi se ukvarjal z delovanjem opozicije, potem ko je pristal, da z enkratnimi spremembami Ustava v opozicijo odide politični močnejši del parlamenta, v oblast pa šibkejši. Komu političnemu resnemu je treba, da ga rešuje opozicija, ki jo vodi stranka, zaradi katere je nastal slogan »naj ne bo SDA, četudi bo slabše«.

Slabše je bilo, optimistične napovedi pa napovedujejo, da najhujše šele prihaja. Kajti tudi brez posebne analize je lahko ugotoviti, da je mehanizem, ki danes upravlja Federacijo BiH, sestavljen iz interesnih satelitov, ki delujejo po nalogu svojih zunanjih in notranjih pokroviteljev, ne pa po volji ljudstva, ki jih je izvolilo.

V tej matematiki je jasno, da se vsaka odločitev sprejema z zvitimi rokami — ali v korist Dragana Čovića, ali Milorada Dodika, ali da bi se ugodilo ambasadorskim tabelam prioritet. Državljani so le kulisa za tiskovne konference in viralne statuse na družbenih omrežjih.

Paradoksalno, opozicija, ki so jo z vsem glasom izločali iz oblasti, jim zdaj krpa luknje in rešuje obraz pred tujimi ambasadami. SDA in DF, proti katerima so na ves glas mahali s frazo o »spremembah«, sta danes edini dejavnik politične stabilnosti v državi, ki jo je Trojka s svojim avanturizmom in dodikofilijo potisnila v institucionalni kolaps.
Ko politična elita pride v situacijo, da opoziciji očita, da jih ni rešila pred lastno nesposobnostjo in da jim ni dala roke, da bi skupaj igrali vlogo strokovnjakov, potem je jasno, da nimamo oblasti — ampak improviziran kabare skupine ljudi, katerih politična trajnost se meri izključno s tujo koristjo, ne pa z voljo volivcev.

Če je kdo imel dilemo, je včerajšnji parlamentarni kaos potrdil: projekt Trojka ni nikakršen reformski korak naprej, ampak eksperiment mednarodne skupnosti nad enim trpečim narodom. Eksperiment, v katerem so poskusni zajčki državljani, laboratorijski tehniki pa Schmidt, Murphy, Sarrazin in ostali.

Federacija BiH danes deluje kot improvizirano gradbišče brez glavnega inženirja — z bagri, ki vozijo vzvratno, z nesposobnimi vodji izmen, ki se prepirajo, kdo bo šef menze, in z delavci, ki le čakajo trenutek, da vse pustijo in pobegnejo z glavo brez skrbi.

In cena tega eksperimenta bodo nova zadolževanja, nova popuščanja, nova nacionalna podrejanja in nove pravne rešitve, skrojene v pisarnah, ki jih nihče v tej državi ni izvolil. In zato — najhujše krize šele prihajajo.
In vsi tisti, ki so verjeli, da jih bo Trojka popeljala naprej, se bodo na žalost kmalu prepričali, da so le statirali v še enem političnem vzvratnem teku. In to brez možnosti, da izskočijo iz kabine, preden nas skupaj odpeljejo naravnost v zid!