Trojka je vstopila v oblast z Dodikom in Čovićem le zaradi foteljev, danes se rešuje na škodo države!

Piše: Muamer Bandić, poslanec v skupščini KS in član predsedstva Stranke za BiH

Ko smo pred dobrim letom dni v Zenici pogajali o oblikovanju oblasti, je bil predlog Stranke za BiH, da se državna koalicija oblikuje z opozicijo iz RS, kar je bilo tudi matematično mogoče. Torej, brez SNSD-ja, ker nam je že takrat bilo jasno, da se z Miloradom Dodikom, ki je bil že takrat močno povezan z Rusi in se je utapljal v separatističnih zgodbah, nima o čem normalnem in evropskem pogovarjati, kaj šele delati.

SNSD je bil že takrat slepa ulica za evropsko pot naše države, razen za stranke Trojke. Elmedin Konaković je takrat na sestanku mahnil z mobilnim telefonom, kot vedno, ko želi skreniti pozornost z nečesa pomembnega, ko zavaja širšo javnost in maha z nekakšnimi papirji za prepričljivost, češ da kaže „sporočila veleposlanika“, po katerih naj bi bil SNSD del oblasti, ker to zahtevajo tujci.

Teh „sporočil veleposlanika“ nihče od prisotnih ni nikoli videl, vmes pa se je zgodila Schmidtova suspenzija Ustave FBiH, kar je bilo za nas nesprejemljivo pravno nasilje, zato smo izstopili iz vseh teh pogajanj in kombinacij, vstopil pa je rezervni ešalon, kupljene roke Rame Isaka in ostanka HNS-a.

Opazujoč ta pogajanja iz perspektive kasnejših dogodkov mi je jasno, da so nas takrat lagali v obraz, ter da je bila koalicija s HDZ-jem in SNSD-jem že dogovorjena, kot tudi razdelitev ministrskih foteljev, zaradi katerih so vstopili v to slepo ulico s SNSD-jem in HDZ-jem. Del tega dogovora je bil tudi četrti delegat v Domu narodov PS BiH za SNSD, kot kompenzacijo pa je Trojka dobila ministra Hurtića, Bošnjaka iz RS v Svetu ministrov BiH.

Dogovor z Miletom in Draganom je bil ovit v lepo zgodbo o evropski poti, napredku in nikoli boljšem življenju v BiH, ki so nam jo mojstri obmane in propagande uspešno prodajali dve leti, čeprav v resničnosti resničnega napredka na evropski poti in boljšega življenja za naše državljane ni bilo.

Napredek in izboljšanje nista pozitivna signala iz Bruslja in nikakor upravičen optimizem evropskih uradnikov glede evropske poti Bosne in Hercegovine, ki sta zaznamovala prvi dve leti oblasti te koalicije. Ti pozitivni signali in optimizem so predvsem posledica dveh stvari.

Prva je percepcija evropskih uradnikov o Zahodnem Balkanu kot mehkem trebuhu EU in varnostni grožnji zaradi izrazitega malignega, ideološkega rusko-iranskega vpliva v srednji Evropi. In tu sploh ni čudno, da želijo Evropejci pomagati pri gradnji države in funkcionalnih institucij, ter nas s tem integrirati v svoj varnostni sistem. To je en pozitiven proces, v katerem se interesi Bosne in Hercegovine in EU ujemajo.

Druga stvar je lobiranje HDZ-ja BiH preko Republike Hrvaške, njene diplomatsko-konzularne mreže in njenega položaja kot članice Evropske unije. Ne moremo biti hvaležni Hrvaški za ta del dela, vendar moramo biti tudi seznanjeni, da interesi HDZ-ja BiH niso povsem komplementarni z interesi Bosne in Hercegovine, njenega napredka in boljšega življenja.

Eden od očitnih primerov je volilni zakon in politični narativ o reševanju tega težkega političnega vprašanja. Medtem ko se probosanske stranke zavzemajo za implementacijo sodb Evropskega sodišča za človekove pravice in bistveno uresničitev idealov političke enakosti za vse državljane naše države, HDZ lobira za trajno cementiranje etničnih delitev, ki po mojem mnenju ne morejo prinašati nič dobrega naši državi. Strinjam se le toliko, da moramo spoštovati naše razlike, vendar ne moremo in ne smemo na njihovi podlagi ustvarjati pravne neenakosti in apartheida, ker živimo v isti hiši. Pravice in odgovornosti v njej morajo biti enake za vse naše državljane, ne glede na etnično pripadnost. Pravzaprav je to edina vsebina naše evropske poti, ki je brez tega nemogoča!

SNSD in HDZ odprto pravita, v večji ali manjši meri, da sta za ohranitev statusa quo delitev in trajni aparthejd, in tega ne skrivata. Tega ne vidijo in ne slišijo samo popolni politični idioti in ljudje, ki so pripravljeni zaradi par foteljev in finančnih poslov zapreti oči, se pretvarjati, da ne vedo, in pogaziti vsa politična načela, ki naj bi jih zagovarjali.

Prav to je tisto, kar so storile stranke Trojke pred dvema letoma! Zaprljale so oči pred dejstvi in našo politično resničnostjo. Pretonile so se, da ne vedo, in pri tem pogazile vsa načela, ki so jih zagovarjale, ter so zaradi par foteljev in finančnih poslov vstopile v politično avanturo, od katere se teh dni poskušajo rešiti s fiktivnim zavračanjem koalicije s SNSD-jem.

Pravim fiktivnim, ker ta koalicija obstaja, dokler ministri SNSD-ja sedijo skupaj z ministri Konakovića, Forte in Heleza v Svetu ministrov BiH, Špirić pa v kolegiju Doma narodov PS BiH in sprejemajo odločitve. Prav tako je nemogoče ne opaziti, da nasproti glasnosti iz NiP-ja in Naše stranke stoji molk iz SDP-ja. Skoraj nihče iz SDP-ja se ni javno oglasil o zavračanju do včerajšnjega zanesljivega partnerja SNSD-ja.

Tako da je današnje tarnanje in glumljenje žrtev prvakov NiP-ja in Naše stranke enaka laž, kot je bilo tudi Konakovićevo mahanje z mobilnim telefonom s zgodbo o domnevnih željah tujcev na takratnih koalicijskih pogajanjih v Zenici. Zavestno in preračunljivo so vstopili v koalicijo s SNSD-jem in HDZ-jem izključno zaradi foteljev in finančne koristi zase in svoje botre ter prijatelje. Še več, dogovorili so jo, preden so se usedli, da bi se dogovorili z nami, ostalim takratne Osmorke.

In tako kot je začela, se ta koalicija končuje na enak način, z lažmi, ker so one njena edina konstanta in njen edini produkt. Tako danes enako lažejo, da izstopajo iz koalicije, ker so končno spoznali, da je Dodik takšen, kot je, in takšen je Dodik bil že pred dvema letoma. Strinjali se boste vsaj z menoj, da je to vendarle dolgo obdobje za spoznanje, še posebej za nekoga, ki o sebi govori v superlativih glede pameti, sposobnosti, izkušenj, izobrazbe, celo višine.

Prava resnica pa je drugačna in se skriva v številkah. Že lokalne volitve so pokazale, da je znotraj Trojke samo SDP doživel rast z udeležbo v oblasti. Naša stranka je doživela stagnacijo, NiP pa skoraj propadel. In to je logična posledica neizpolnjenih obljub v politiki, ki so ji podvržene majhne stranke, brez razvite in razvejane infrastrukture znotraj širših koalicij.

Nič novega ali specifičnega za Bosno in Hercegovino. Tako je tudi v športu, kjer vsi ploskajo novemu igralcu, ko blesti na igrišču in izpolnjuje pričakovanja. V trenutku, ko tega ni sposoben, zelo hitro spozna, da publike ni lahko prevarati, medtem ko se uveljavljenim igralcem, zvezdam gleda skozi prste, ker od njih klub ima vsaj ekonomske koristi.

Opazujoč našo politiko v tem kontekstu je povsem jasen prenagljen in nepripravljen potez SDP-ja s povečanjem minimalne plače v FBiH. Širše, sistemske posledice odločitve, sprejete na ta način, so za njene nosilce povsem nepomembne, dokler gradijo in vzdržujejo svoj zvezdniški status v očeh pauperiziranega delavskega razreda.

Da je res tako, je očitno iz situacije, da so povsem nepripravljeni ministri iz NiP-ja in Naše stranke na vladi naivno glasovali za to odločitev, da bi jo samo dva dni kasneje prvaki teh strank kritizirali z jezikom opozicije. V NiP-ju in Naši stranki so šele takrat spoznali, da so bili povsem nategnjeni in da so le statisti v lastni vladi in koaliciji. Takšna vloga je bila nekoč namenjena Stranki za BiH, vendar se mi, za razliko od njih, nismo hoteli odreči naših političnih načel in udeležbe v procesih, v katerih nimamo pravice glasovanja, ker so fotelji minljivi, sramota pred ljudmi pa ostaja večno. Enako je tudi z evropskimi integracijami.

Medtem ko se je koalicija na samem začetku nekako še borila, bolj navdušena nad aplavzi tujcev, milozvočnimi besedami in obljubljenimi milijoni evrov iz Bruslja, kot nad lastnim delom in rezultati, se je ta privid harmonije nekako vzdrževal. Že lani je bilo jasno, da je vse zastalo in da od evropske poti ni nič. Zadnji poskus oživitve tega mrtvega konja se je zgodil novembra lani s odobritvijo tistih milijonov iz proračuna za Mileta botra. Vendar, glej čudo, Dodik je ostal Dodik in naši vrli manipulatorji so prišli do točke, kjer se nima več kaj lagati, da ne bi pobili vseh tistih pravljic, ki so jih do včeraj servirali edinim narodom v BiH, ki si resnično želijo sprememb in boljšega življenja, Bošnjakom.

Soočeni s popolnim porazom lastnih zablod se danes ograjujejo od partnerjev in koalicije, ki so jo sami in izključno zaradi sebe ustvarili, pa niso morali. Da niso morali, sem kot udeleženec teh pogajanj eden od prič. Mnogi bodo rekli, da bi Dodik takrat blokiral vse, kar more. Ja, tudi to je res, vendar ne bi izgubili skoraj celotnega mandata, da bi prišli na isto izhodiščno točko, na kateri smo danes. Takrat se je še dalo reagirati, pogajati in preslagati, kaj pa danes po dveh porabljenih letih brez kakršnihkoli merljivih rezultatov in brez operativnega načrta, kako se rešiti iz tega blata? Kdo bo danes razvozlal to politično krizo, v katero so nas ti politični diletanti pahnili? Razvalili so koalicijo, ki je njihova kreacija, in institucije države pripeljali do popolne blokade.

Edina realna možnost za izhod iz te krize bo uporaba bonskih pooblastil. Ali se bo to zgodilo, ostaja le ugibanje ali metanje fižola. A v politiki je to zelo spolzek in nevaren teren, ki vodi do nadaljnjega rušenja sistema in zaupanja državljanov v politični sistem in samo državo. Bo Trojka imela moč, da spremembo partnerjev izvede ob asistenci HDZ-ja, opozicije iz RS, pa tudi FBiH, ker vse te roke zdaj potrebujejo?

Iskreno, ne vidim, da jo ima, ker so očrnili in si naredili sovražnika vsakogar, ki se ni strinjal z njihovimi populističnimi in amaterskimi potezi, danes pa pričakujejo, da bodo isti ti ljudje zanje dali glavo na kocko. Mislim, da se ta epizoda ne bo zgodila, ker ti ljudje nimajo več nikakršne politične verodostojnosti, niti koalicijske kapacitete. Bodo tujci z bonskimi pooblastili razvozljali gordijski vozel in reševali svoje politično čedo? To ostaja, da se vidi, vendar v veliki meri odvisno od stališča HDZ-ja do te nove Trojkine avanture.

Glede na dosedanji potek delovanja je težko pričakovati, da bo Schmidt potegnil kakršnokoli potezo v nasprotju z željami Zagreba, glede na prve reakcije na zavračanje zvestega mu druga, pa Dragan Čović ni bil nič kaj navdušen. Bolj nagiba k možnosti, da bosta on in Dodik izločila Trojko. In kdo bo namesto njih, torej ali bo SDA vstopila v oblast namesto Trojke, res ne vem. Po mojem mnenju je to najslabša možnost za Bosno in Hercegovino. Na eni strani se ponuja slamica rešitve Miloradu Dodiku, na drugi pa krepi protidržavna koalicija SNSD-ja in HDZ-ja, s čimer se trajno cementira trenutno stanje kaosa in delitve države.

Po tem pa niti etnično utemeljeni volilni zakon in tretji entitet, kot tudi percepcija entitete kot države v državi ne bi bili le prazne fašistične želje, ker v dvojnem objemu SNSD-ja in HDZ-ja ni drugih zgodb. Da ne rečem, da se v tem trenutku v oblast vstopa samo zaradi foteljev, in prav zdaj smo priča, kako se ta nesrečna pot končuje. Upam, da naši državljani vsa ta dogajanja budno spremljajo in prepoznajo foteljaški avanturizem in diletantizem v političnem delovanju.

Naše izboljšanje in naša evropska pot se lahko ustvari le na načelih in idejah, za katere smo se borili od pridobitve neodvisnosti. Vse drugo je farsa, v kateri bomo dolgoročno izgubili tako našo državo kot našo identiteto. Vstopiti v oblast, v kateri si statiraš v koruzi in ne vplivaš na procese, morejo samo foteljaši in politični diletanti, ki jih nič drugega kot osebno bogatenje ne zanima. A s SNSD-jem in HDZ-jem skupaj je vsaka koalicija takšna in njena posledica je stalna politična kriza. Trojki zato moramo biti hvaležni, da nam je to s svojim primerom pokazala.