Trojka je sarajevsko politično prizorišče pripeljala do popolnega političnega in intelektualnega zloma!

Piše: Muamer Bandić, poslanec v skupščini KS in član predsedstva SBiH

Že od časov, ko se je Zlatko Lagumdžija pred generalom Kukanjcem sam označil za „naključnega mimoidočega“, politično prizorišče Bosne in Hercegovine ni bilo priča večjemu razsulu in bedo kot ponižnemu, nemočnemu opravičevanju in izrekanju opravičil Nermina Nikšića, dejanskega gazde FBiH in Trojke, Draganu Čoviću.

In to javno, pred kamerami, je bila izkazana ta snishodljiva ponižnost političnemu gospodarju. Kar zorno kaže, kakšna je pravzaprav „ljubezen“ do foteljev in trošenja proračuna pri naših preveč pametnih in preveč poštenih članih Trojke. In koliko ta klientelistična in, zdaj je povsem jasno, izdajalska koalicija nima nikakršnih načel, vrednot, ponosa, časti, odgovornosti in ljubezni do svoje države in prihodnosti lastnega naroda, ki jim služi kot navadna predpražnik, s katerim si brišejo noge in jemljejo glasove.

Ne upam si niti predstavljati, kako se šele ponižno Nermin Nikšić in njegovi člani Trojke obnašajo med zaprtimi sejami, kjer ni kamer in kakšnim „koncesijam“ so pripravljeni, ne da bi razmišljali o njihovih dolgoročnih posledicah za prihodnost te države?

Ko se še na to Nikšićevo plazenje pred Čovićem doda ANALitična modrost sarajevskega profesorja, „intelektualca“ in „ANALitika“ Enverja Kazaza, da je Trojki čas za „pogum“ in „vpis v zgodovino“, potem resnično lahko ugotovimo, da je čas, da se, kot bi rekli mojstri, „izklopi elektrika in navijejo kabli“. Lahko mirno ugotovimo, da je s Trojko sarajevsko politično in intelektualno prizorišče doživelo popoln etični in moralni zlom!

Upravičeno se moramo vprašati, če bi Kazaz po naključju živel v 30. letih prejšnjega stoletja, ali bi s enakim žarom pozival k popuščanju Hitlerju in NSDAP, enako kot danes poziva k temu, da se diskriminatorna in aparthejdska različica volilnega zakona, in to za vsako ceno, da nekdanjemu najemodajalcu delovne sile iz koncentracijskega taborišča, Draganu Čoviću.

Prestrašna je lahkost, s katero se manj „intelektualec“, bolj pa strankarski „ANALitik“ Kazaz odrekel etiki, morali, načelom, evropskim vrednotam, človekovim pravicam in čem vse ne?! In to vse v enem gostovanju, pljuvajoč v obraz tistemu istemu Kazazu pred nekaj leti!

Edino od tega je strašnejša lahkost, s katero Nermin Nikšić in Trojka predajata prihodnost naše države in našega naroda v roke znanim fašistom iz Mostarja. Enako so dajali tudi partnerju Miloradu po volitvah, ne da bi razmišljali o posledicah, pri čemer so se smatrali za najpametnejše. In danes smo priča, kam jih je, in vse nas, ta pamet pripeljala. Skratka, da danes javno ljubijo skute znanim fašistom in propagirajo njihove nakaradne ideje!

Sarajevo je danes, zahvaljujoč Trojki, in na žalost vseh nas, ki ljubimo to mesto, postalo navadna kasaba, provinca v ozadju Banjaluke in Mostarja. Nermin Nikšić nam je vsem javno pokazal, da tako res deluje v politični praksi, Enver Kazaz pa, da je enaka situacija tudi na idejno-intelektualni ravni, medtem ko nam je to vse že dolgo jasno glede ekonomije.

In res nimam več kaj reči, razen da spomnim preveč pogumne in preveč pametne Draganove in Miloradove politične partnerje, ter vrle „sarajevske“ ANALitike in „intelektualce“ na verze Muse Ćazima Ćatića:

„Kako je gadno biti priliznjenec
In drugemu smradne slepiti stopala!
Kako je gadno, proseč solze liti,
Da tuja krila v njih se topijo -
Kako je gadno biti priliznjenec!...

Kako je nizko imeti samosvest
In v svojem srcu ponos in žar,
Pa s tujim znojem kruh namočen jesti
Ob močnih rokah in umnem daru -
Kako je nizko imeti samosvest!...“