Trnova pot Ismeta Sejfića: Od omalovaževanja do človeka, ki mu občinstvo vstane na noge

Piše: Haris Ljevo

Zgodba košarkarskega reprezentanta Ismeta Sejfića je podobna zgodbi desetin drugih športnikov s teh prostorov. V zelo kratkem času je ta fant iz Prozora prehodil pot od anonimneža do igralca, ki s svojimi atraktivnimi potezami spravi polno Skenderijo na noge.

Ismet Sejfić je končeval osnovno šolo, ko sem ga prvič videl in opazil, da ima vse predpostavke, da nekega dne postane resen košarkar.

Po končanem sedmem razredu osnovne šole je odšel v Turčijo, kjer je nadaljeval šolanje in marljivo treniral košarko. Zelo hitro je postal eden najboljših igralcev v Turčiji v svoji starostni kategoriji.

V srednješolski starosti je za šolsko ekipo Server Gazi iz Denizlija v povprečju dosegal 33 točk na tekmo. Takrat sem napisal tudi prvi članek o tem fantu kot velikem talentu in bodočem reprezentantu BiH.

Nekateri kolegi novinarji so me javno obtožili, da sem prejel denar, da bi napisal članek o fantu, za katerega niso slišali, niti ga videli, a so vseeno „vedeli“, da nima pojma in da nikoli ne bo postal košarkar.

Leta je Sejfić marljivo delal, treniral s kondicijskimi trenerji, se razvijal skozi turške, madžarske, litvanske, kitajske in domače klube, da bi danes prišel do reprezentančnega dresa.

V številnih odpovedih standardnih igralcev so profitirali nekateri mladi igralci, med njimi tudi Sejfić, v katerem je Duško Vujošević videl eno od možnosti na poziciji centra.

Sejfić je na pripravah reprezentance marljivo delal in si izboril priložnost pri Vujoševiću, sijajna predstava proti Armeniji, v kateri ga je z nekaj izvrstnimi potezami spravil na noge, pa je bila najboljša nagrada za ves trud, ki ga je leta vlagal v svoj razvoj.

Vsak Ismetov koš sem doživel, kot da sem ga osebno dosegel. Ker dobro vem, kaj vse je prestal v življenju in karieri, da bi danes bil to, kar je. Poleg družine, še posebej starejšega brata, ki sta mu bila velika podpora v življenju, ni bilo veliko tistih, ki so mu pomagali.

Danes, ko je postal resen igralec, se mnogi od tistih, ki so govorili, da nikoli sploh ne bo postal igralec, postavljajo v vrsto, da bi ga pohvalili, mu stisnili roko in poskusili vzeti vsaj malo zaslug za njegov uspeh.

Isto pot je šel tudi Edin Džeko, od „kloca“ z Grbavice do Diamanta. Ali Robert Prosinečki, ki mu je Ćiro Blažević dejal, da bo pojedel trenersko diplomo, če bo kdaj postal igralec. Prosinečki je postal eden najboljših igralcev na svetu, Ćiro pa seveda nikoli ni izpolnil obljube.

Največji uspeh Ismeta Sejfića je ta, da je ostal isti fant, kakršen je bil, ko je kot deček sanjal, da bo nekega dne oblekel reprezentančni dres. Pošten, nepokvarjen in posvečen samo delu.