Tekma med BiH in Dodikom vstopa v zaključno fazo

N1 je poročal o novici preiskovalnega novinarja Caseyja Michaela, ki je objavil dokaze, da lobistična firma McGinnis Lochridge trenutno lobira za Republiko Srpsko v Združenih državah Amerike. Novinar je objavil pogodbo med omenjeno lobistično firmo in Vlado Republike Srpske, s katero dokazuje sodelovanje med tem bh. entitetom in lobistično družbo s sedežem v Teksasu. 

Kratko in poenostavljeno – lobistična firma Caseyja Michaela se zavezuje, da bo nudila pravne nasvete in zastopala RS ter sodelovala z njenimi predstavniki. Firma bo RS svetovala glede njenih pravic in obveznosti iz mednarodnega prava, Daytonskega sporazuma in Evropske konvencije o človekovih pravicah. McGinnis Lochridge bo RS svetoval glede pravic in obveznosti do ravni BiH ter odnosa do Urada visokega predstavnika (OHR), Sveta za implementacijo miru (PIC), Evropske unije in drugih mednarodnih organov. Takšno najemanje pameti iz Teksasa davkoplačevalce iz Republike Srpske stane 80.000 ameriških dolarjev, vsakega 15. v mesecu. Pogodba, ki jo je v imenu RS podpisal Zlatan Kokić, minister za evropske integracije in mednarodno sodelovanje, velja do zadnjega dne leta 2019.

Tisti, ki spremljajo notranje-zunanje, politične in poslovne poteze Milorada Dodika, vedo, da to ni prvič, da prvi mož Republike Srpske plačuje lobistične hiše. Mediji so leta 2009 poročali, da je RS, entitet v Bosni in Hercegovini – z zelo skromnim proračunom in izrazito nizkim standardom državljanov, kot vostalom tudi drugi bh. entitet – v tistem letu po izdatkih za lobiranje tretji na svetu, v višini 4,6 milijona dolarjev, torej ravno toliko pred in toliko več kot krovna Vlada Bosne in Hercegovine, ki je za potrebe lobiranja namenila nič mark.

No, ali ima smisel, da populist Dodik odvaja denar od lačnih državljanov in plačuje lobiste, da prepričujejo svetovne močnike, da je Bosna in Hercegovina nemogoča država, in da mu dovolijo, da svoj del odcepi in z njim vlada na način, kot misli, da je treba – torej tiransko? Vsekakor je bolj smiselno od tega, da so se politične stranke, ki se predstavljajo kot probosanske in proevropske, predvsem SDA, okopale v lastne položaje in ne kažejo niti začetniške kreativnosti, kako odgovoriti na Dodikovo razuzdanost.

Že zdaj je mogoče ugotoviti, da je Dodik v svojih secesionističnih namenih prišel do polovice poti, drugo polovico posla pa zanj opravljajo različni mcginnisi lochridgi. 

Ni torej – kot opazi Andrej Nikolaidis v besedilu „Dodiku vojne res ni treba: mirno in suvereno proti secesiji Republike Srpske“ – vprašanje, kaj piše v Ustavi Bosne in Hercegovine, temveč kakšno je stanje na terenu, zato je tudi razprava o ustavnosti Dodikovih izjav in obnašanja povsem zgrešena. „Ustav ne velja pet prebijenih par, če ni sile, ki lahko zagotovi njegovo spoštovanje.“ Stanje na terenu v Bosni in Hercegovini pa je takšno, da je celotno Državno tožilstvo, Agencija za preiskave in zaščito SIPA, Obveščevalno-varnostna agencija BiH in druge agencije za izvajanje reda in zakona v Bosni in Hercegovini tako ogrezlo v kriminal in se spustilo pod krila politike, da že več kot dve desetletji ne reagirajo na secesionistično-fašistične izpade najvišjih političnih funkcionarjev v državi. Globoko anestezirane varnostne agencije Bosne in Hercegovine in poslušni ter agilni entitetski MUP Republike Srpske dovolj kažejo, da je Dodik razstavil varnostni aparat države, medtem ko je okrepil lastno pravosodje, ki mu služi za izvajanje in ohranjanje vsega, kar si zamisli, ali kar mu kot depeša pride iz Rusije ali Beograda. Natančneje, trenutno ne obstaja niti ena pravosodna institucija v Bosni in Hercegovini, ki bi bila sposobna ohraniti Ustav in sankcionirati Dodika zaradi njegovih napadov na Državo, obstajajo pa institucije, ki so sposobne ohraniti in sankcionirati vse, kar ogroža Dodikovo politiko in njegovo napadanje na Državo. 

Na vprašanje, ali je bosanskohercegovska stran sama lahko storila več v primeru tožbenih procesov pred Haškim sodiščem ter kako to, da je Srbija ostala nekaznovana, čeprav je sprožila in koordinirala krvave spopade v devetdesetih, je Nevenka Tromp, nekdanja sodelavka haaškega tožilca Geoffreya Nicea, v intervjuju za Patrijo pojasnila takole: „Srbija je najbolje od vseh svojih postjugoslovanskih držav razumela moč Sodišča in se je od prvega dne z vsemi močmi trudila vplivati na njegovo delovanje,“ je dejala Tromp, nato pa nadaljevala: „Bošnjaki, kot tudi kasneje Kosovarji, so prepričani, da je vsem tako jasno in očitno, kdo so žrtve in kdo agresorji. Le redki med njimi so pomislili, da bi jih Sodišče lahko razočaralo. Ker so v Sodišču videli svoj rešitelj in svojega naravnega zaveznika. Zato še vedno vlada neverica pri žrtvah v BiH po sodbah, ki ne vodijo v odgovornost za zločine v Beograd.“  

Usoda Bosne in Hercegovine se trenutno nahaja v podobni situaciji kot med haaškimi sodbami. Od vseh postjugoslovanskih držav le SDA, kot največja in vodilna bošnjaška stranka, ni razumela moči lobiranja. Zato je Bosna in Hercegovina prišla v takšno situacijo, da njena usoda trenutno izključno temelji na tem, ali bodo Dodikovi lobisti uspeli prepričati svetovne sile, da sprejmejo njegovo ponudbo.