Trinajst let od umora Denisa Mrnjavca: Žal, nasilju, kot kaže, ni konca

(Patria) - Jutri 06.02.2021. leta, sobota, mineva trinajst let od umora Denisa Mrnjavca. Ob tem dnevu bodo na tramvajskem postajališču „Tehnička šola“ v smeri proti Ilidži (nasproti Ameriške ambasade) pripravili zbor in položili cvetje pred fotografijo Denisa Mrnjavca.

Za spominjanje, Denis Mrnjavac je bil deček, srednješolec star 16 let, ki je bil na poti iz šole domov brutalno pretepen v polnem tramvaju, pri čemer je utrpel hude telesne poškodbe, zaradi katerih je 06.02.2008. leta umrl. Denis je postal sinonim za nasilje nad otroki.

Tudi po trinajstih letih se ne ukrepa nič, da bi se ustavilo nasilje, ki je postalo vsakdanjost na ulicah našega mesta in države. Nasilje nima nacije, nima vere in nima religije. Nasilje nima starosti, let, spola, niti namena, niti cilja! Nasilje postaja številka, upira se razumevanju in zdravemu razumu, ne zatira se z represijo, in zdi se, da družba, zlasti oblast, popolnoma pozablja,
da je odgovornost za nasilje prav na njej.

Nasilje je namen samo sebi in ima samo posledice, kri, bolečino in globoko tragedijo in trpljenje. Žal, nasilju, kot kaže, ni konca... Vsak dan, v vseh delih našega mesta in naše dežele so nekateri mladi ljudje in življenja ogroženi in ugašeni kot posledica nekega „novega-starega“ nasilja.

Tudi po trinajstih letih vlaganja pobud in ustnih obljub oblasti nismo uspeli uresničiti ideje, da bi bližnji park uredili kot spominski trg, kraj, kjer bi se poklonili našemu Denisu, pa tudi vsem žrtvam povojnega nasilja nad otroki in mladimi. Ta trg bi imel namen stalnega opomina, da se je treba na nasilje odzvati, da vsa izgubljena mlada življenja na ulicah našega mesta niso in ne bodo pozabljena!

Žal se na nasilje odzovemo šele, ko se zgodi, ko pokaže svoj grdi obraz in ko slišimo za še eno novo žrtev. Takrat se spet zaskrbimo, govorimo o preventivi, o odzivanju, knjiških in akademskih frazah in vse se zelo hitro pozabi, da bi nas nov nasilni dejanje iztrgalo iz potopljenosti v vsakdanjik in
nam pokazalo, da nič od tistega, kar smo govorili, nima smisla, če se končno in odločno kaj ne ukrene.

Boj proti nasilju se začne v družini, nadaljuje v vrtcu in šoli, traja vse življenje in nikoli ne preneha. Boj proti nasilju je dolžnost države, družbe, oblasti, družine, šol, to pa je hkrati tudi največja dolžnost vsakega posameznika! Nihče ni prizanešen, nihče ni varen in nihče ni imun na nasilje! Samo vprašanje časa, priložnosti in okoliščin je. Nasilneži so med nami – čakajo", so sporočili.