Trideset let nikamor in nikamor - iluzija, ki nas bo pokončala!

Piše: Rasim Belko @rasimbelko

Potonemo ali smo dosegli dno, to je edina preostala dilema Bosne in Hercegovine po treh desetletjih njene neodvisnosti. Vizij, kako bomo - nimamo, ne vemo pa niti, kaj hočemo. Vsaka pora bosanskohercegovske družbe je zaprta zaradi popolne odsotnosti definicije, kaj smo, kaj hočemo, kam in kako bomo naprej.

Imamo državo, a kot čas od viharja agresije mineva, se vse bolj postavlja vprašanje, kako ponosni smo, da smo jo ubranili pred projiciranim izginotjem v pepelu. Vse manj smo zvesti tej državi, vse bolj breme sami sebi. Vse to bi se lahko uvrstilo pod usodno napako preteklosti, saj se je izkazalo, da ponudbe »bolje kakršen koli mir kot nadaljevanje vojne« nismo smeli sprejeti. Nam je mir vzel tisto, kar smo z vojno branili, danes pa smo v drugačnih oblikah vojne inferiorni in onemogočeni, da bi se soočili s širokopasovnim ofenzivo.

Država, ki mora funkcionirati na modelu dogovora sovražnih sil, očitno ne bo funkcionirala, v realnem času pa nad njeno usodo visijo različne možnosti izginotja. Te možnosti, celo načini, so vse jasneje vidni, vse manj pa domena analitičnega projiciranja. Neodvisnost je bila plačana z življenji in krvjo tistih, ki so bili zvesti državi, pridobljeni produkt pa je vse, samo ne neodvisna in moderna evropska država.

Dejstvo, da se z usodami nas, ki Bosno in Hercegovino nosimo v srcu in vsakdanjem življenju, na daljavo igrajo isti tisti, ki so se igrali z birokracijo, medtem ko so nas sovražniki klali, govori v prid tezi, da se lahko samo z opredelitvijo, kaj smo, kaj hočemo in kako bomo to izvedli, ubranimo pred umiranjem na najtežji način - legalnim iztrebljenjem.

In tisto, kar danes živimo kot realnost, je pravzaprav najbolj očiten vid legalnega iztrebljenja, saj so na 49 odstotkih države Bosne in Hercegovine državljani, ki to deželo ljubijo, preganjana vrsta, ker so se po etničnem čiščenju in genocidu upali vrniti na ozemlje, ki naj bi bilo srbski prostor na Balkanu. Na jugu države je apartmajski režim, ki preganja vse, ki namesto šahovnice nosijo državno zastavo. Kajti, od kod pravica žrtvi UZP-ja, da živi na prostoru, očiščenem z UZP-jem v projekciji ozemlja za hrvaško prebivalstvo.

Tisto, kjer lahko živimo mi, ki ljubimo Bosno in Hercegovino, so po geografski legi komunikacijsko nepovezane enklave. Oziroma prostori, ki so v načrtih izginotja države Bosne in Hercegovine predvideni kot dolgotrajna ječa do končnega iztrebljenja.

In orožje, s katerim bodo zadušeni v ječe stisnjeni, je iluzija Evropske unije, ki nas mora očarati, da verjamemo, da bomo nekega dne državljani sveta in da nas ne bodo nekega dne na mejah in letališčih potiskali vstran zaradi imena in videza.

Bolj ko verjamemo v to iluzijo, širše in pogubnejše so naše možnosti izginotja. Kajti, že zdavnaj ne verjamemo svojim očem in razmišljanjem, omamljeni pa slepo sledimo vsemu, kar nam je rečeno.

Pogosto nam ponujajo primere držav, kot sta Francija in Nemčija, ki sta se dolgo vojskovali, zdaj pa sodelujeta za boljšo prihodnost. Da, toda Nemčija je po svetovnem kaosu, ki ga je povzročil njen hegemonizem, drastično kaznovana, njena vojska je pohabljena in skoraj spremenjena v paradno. Za Francijo je stala moč Zahoda in tako je bil problem rešen.

Srbija in Hrvaška nista bili kaznovani za agresijo na Bosno in Hercegovino, nasprotno, nagrajeni sta bili v vsakem možnem pogledu, ena kot članica EU, druga kot regionalna voditeljica. In obema je bil skozi lažni mir dan prostor, da nadzorujeta usodo Bosne in Hercegovine. Bosna in Hercegovina je za obrambo pred agresijo dobila ureditev in sistem, proti kateremu se ne bi mogla boriti nobena država na svetu, kljub dejstvu, da obstajajo sodbe mednarodnega sodišča, kakršnih svetovno pravo do takrat ni imelo v praksi. A niti to ni bilo dovolj, zato se je Bosni in Hercegovini vsilila možnost, da mora negovati odnose z izvajalci peklenskih načrtov, ki še danes ne skrivajo, da jo želijo uničiti, če želi živeti v evropskem blagostanju.

In zato je ta zgodba o evropskih integracijah pravzaprav maska za projekt našega izginotja.

Toda bistvo celotne zgodbe je, da niso krivi oni, krivi smo MI. Krivi smo, ker smo dovolili, da so naši nekoč zbrani vojaški stroji postali desetkovane vojske, ki tavajo v omenjeni iluziji in vsaka zase pravi, da je pravilna. Brez vrnitve vseh v stroj pod zastavo države, bo načrt našega izginotja kmalu izpolnjen.

In to lahko vidi vsak, ki se hoče ozreti in pogledati okoli sebe. Vsili nam se tisto, česar nočemo in česar nismo, ne daje se tisto, kar bi želeli. Namestili so najslabše izmed nas, dali jim moč, denar in vse, kar pohlepneži potrebujejo, da izdajo brata, saborca, državo. Takšni so danes naši voditelji in ne glede na to, kako malo nam so všeč, ne glede na to, kako jih ne sprejemamo, so tam in nas vodijo do končnega konca.

Toda spet, krivi smo mi, ker smo pozabili, da nas v miru lahko ohrani le tisto, kar smo imeli v vojni - edinost, sinhronizirano delovanje, zvestoba državi in saborcem namesto osebnemu egu in potrebi, znanje in izobrazba in na koncu odločnost, da proces ustvarjanja države pripeljemo do konca.

Ko bomo to imeli, bomo v položaju, da konkretiziramo in poplačamo častni junaški boj v vojni. Do takrat bodo tisti, ki neumorno delajo na našem izginotju, imeli odprt prostor, da delo privedejo do konca. In mi bomo ugotovili, da smo država, ki je trideset let nikamor in nikamor! Dokler ne zagledamo pečine prepada, oziroma izginotja!