Tri leta od Inzkovih sprememb kazenskega zakonika in prepovedi zanikanja genocida je vse enako - tožilstvo BiH nosi odgovornost!

(Patria) - Skoraj tri leta od uvedbe sprememb kazenskega zakonika BiH, ki se nanašajo na prepoved zanikanja genocida, v tožilstvu ni bil oblikovan noben primer.

Nedavna prisotnost prvega moža HDZ Bosne in Hercegovine Dragana Čovića na promociji knjige obsojenega vojnega zločinca Valentina Ćorića „In vino libertas – avtobiografski zapisi iz Haaga“ v Mostarju, je ponovno obudila celotno zgodbo glede sprememb kazenskega zakonika BiH (KZ BiH), ki jih je ob samem slovesu iz BiH leta 2021 uvedel tedanji visoki predstavnik Valentin Inzko.

„Kdor javno odobri, zanika, grobo zmanjša ali poskuša upravičiti zločin genocida, zločin proti človečnosti ali vojno zločinstvo, ugotovljeno s pravnomočno sodbo ... bo kaznovan s kaznijo zapora od šestih mesecev do petih let“, je med drugim navedeno v spremembah kazenskega zakonika.

Niti primera niti sodbe

Pretekla so tri leta, na tožilstvo BiH je bilo po tej podlagi podanih natančno sto prijav, vendar do danes ni bil oblikovan niti en primer, kaj šele sodba.

„Od leta 2021 je bilo na tožilstvu BiH evidentiranih okoli 100 primerov, ki se nanašajo na kaznivo dejanje iz člena 145a KZ-ja BiH, povzročanje nacionalne, rasne in verske sovražnosti, razdora in nestrpnosti. V nekaterih primerih so bili sprejeti sklepi o nesklenitvi preiskave, nekateri primeri pa so v fazi preiskave ali prijave. Skoraj noben primer ni bil oblikovan na podlagi prejete prijave o storjenem kaznivem dejanju, ki jo je posredoval policijski organ, s dokazi, izjavami prič in vsem, kar je potrebno“, so za DW povedali na tožilstvu BiH, od koder navajajo, da so najpogosteje državljani vlagali prijave zoper druge osebe, vse zaradi objav in komentarjev na družbenih omrežjih, vključno s prijavami zoper politike.

„Poseben problem pri delu tožilcev predstavlja dejstvo, da prijave niso bile prejete s strani pristojnih policijskih agencij za izvajanje zakonov, ki imajo potrebna znanja“, sporočajo s tožilstva, pri čemer se pravdajo, da nimajo namena ustvariti vtis, da se s prijavo ne more delati samo zato, ker jo je vložil državljan ali druga organizacija.

„Poudarjamo samo dejstvo, da imajo policijske in varnostne agencije več strokovnega znanja o omenjeni tematiki“, so za DW navedli s državnega tožilstva, čigar prvi mož Milanko Kajganić je pred več kot letom dni dejal, da je zakon neuporaben.

Skrb za bližnjega

Valentina Ćorića, nekdanjega načelnika Uprave vojaške policije HVO-ja in ministra za notranje zadeve takratne „Herceg-Bosne“, čigar promocije knjige se je udeležil Dragan Čović, je haaško sodišče obsodilo na 16 let zapora zaradi vojnih zločinov nad Bošnjaki. Na predčasno prostost je bil izpuščen leta 2019 po odsluženi dveh tretjinah kazni. Čovićevo prisotnost je obsodilo veleposlaništvo ZDA v BiH, češ da za „javno podporo in poveličevanje obsojenih vojnih zločincev ni mesta v evropski BiH“ in da je takšen potez sramoten. Stranke s sedežem v Federaciji BiH ter združenja, ki združujejo žrtve vojne, so prav tako obsodile Čovićevo prisotnost na promociji.

„Ena od ključnih stvari v strategiji hrvaškega narodnega sabora je ohranjanje verodostojnosti o domovinski vojni. Ohranjanje časti domovinske vojne in časti vseh naših braniteljev“, je dejal Čović med gostovanjem v podkastu Bljesak.info, navajajoč, da razume vsakega, ki je bil v vojni ranjen, in da je pripravljen opravičiti se za vsako žrtev.

„To je Valentin storil na promociji knjige. Jaz sem bil v Haagu od leta 1999 do 2020 pet- do šestkrat. To je moja obveznost, če ste predstavnik hrvaškega naroda, voditelj politike hrvaškega naroda, morate skrbeti za te ljudi“, je dejal Čović.

Čović in Ćorić sta le vrh ledene gore v BiH. Podpora vojnim zločincem s pravnomočnimi sodbami ni nikakršen izjema in takšen narativ obstaja že leta v vseh nacionalnih korpusih.

Moralno pravilno, politično napačno

Glede zakona, ki se nanaša na prepoved zanikanja genocida in njegovo izvajanje, Bodo Weber, svetovalec za demokratizacijo politike iz Berlina, pravi, da je bil od začetka proti uvedbi, in da so iz moralnih razlogov grešili tisti, ki so ga podpirali, bodisi iz Bosne in Hercegovine ali od zunaj.

„Ker je bilo moralno pravilno, je bilo politično popolnoma napačno. Zakon je ciljal na simptom, ne na vzrok. Bujanje zanikanja genocida s strani najvišjih predstavnikov etnonacionalističnih elit v zadnjih dveh desetletjih v BiH je le simptom, sredstvo. Vzrok je poskus Zahoda v zadnjih dveh desetletjih, da bi pobegnil od BiH s predajo Daytonskega sistema v roke domačim elitam, ki ga negujejo kot nefunkcionalen sistem, v katerem služi medetnično sejanje strahu za ohranjanje oblasti, sistem patronaže“, pravi Weber, navajajoč, da je edini vzdržen način za rešitev fenomena zanikanja genocida, da se Daytonski sistem nadomesti z novim, demokratičnim.

„Tudi če bi imel smisel, bi bil uvedeni zakon še vedno nesmiseln zaradi temeljne politizacije pravosodja v BiH pod patronatom vladajočih elit ter pasivne in aktivne podpore s strani Zahoda, še posebej institucij Evropske unije v zadnjem desetletju in pol“, pravi Weber, pojasnjujoč, da je bilo v takšnih pogojih jasno, da se ne bo videla uporaba zakona, še posebej ne zoper vodilne politike.

Aktualni visoki predstavnik v BiH Christian Schmidt pa meni, da je izvajanje Inzkovega zakona zelo pomembno, vendar se strinja s trditvijo, da problem ni v zakonu, temveč v institucijah za njegovo izvajanje.

„Zato bo mednarodna skupnost to držala pod nadzorom“, je bil nedoločen Schmidt.

Strah pred resnico

Predsednik Foruma državljanov Tuzla in nekdanji sodnik Vehid Šehić je mnenja, da se ne bi smelo postavljati vprašanje upravičenosti sprejemanja Inzkovega zakona in njegove uporabe. Vsak zakon je uporaben, pri njegovi uporabi pa se iščejo dobre in slabe strani zakona, tako tudi tega, pravi Šehić.

„Zakaj se ne uporablja, je vprašanje za tožilstvo BiH. In če je treba kaj spremeniti, se od njih pričakuje, da povedo, kaj naj zakonodajalec stori. Vendar je tukaj problem, da se mi kot družba ne moremo soočiti z dejstvi iz preteklosti, še posebej s tistimi, za katere je mogoče brez razumnega dvoma ugotoviti, da so resnična. Ker se mnogi bojijo resnice“, pravi Šehić.

Na tožilstvu ne izgubljajo upanja, prepričani, da je, kot so navedli, opazno, da se je po uvedbi sprememb zakona in začetku dela tožilstva BiH na teh primerih „govor sovražnosti in zanikanje zločinov v medijih ter na spletu znatno zmanjšal“.

„Po drugi strani pa je tožilstvo BiH v preteklem obdobju vložilo dve obtožnici zaradi kaznivega dejanja povzročanja nacionalne, rasne in verske sovražnosti, razdora in nestrpnosti iz člena 145a., sodišče BiH pa je v enem primeru zavrnilo potrditev obtožnice. V primeru Sladojević in dr. (pripadniki Ravnogorskega pokreta) je bila izrečena prva obsojajoča sodba, ki je konec lanskega leta postala pravnomočna in upamo, da bo koristna za ugotavljanje prihodnje sodne prakse na tem področju“, navajajo za DW s tožilstva BiH.