Trgovci zločini

Politični krogi, ki vodijo sistematično zanikanje genocida in institucionalno poveličevanje vojnih zločinov, so na težki preizkušnji. Dopiši, poslani na tisoče naslovov najvišjih svetovnih uradnikov, ki jih je poslalo 12 združenj žrtev vojne in v katerih zahtevajo ustavitev vse bolj razširjene prakse zanikanja zločinov in glorifikacije zločincev, so že sprožili odzive po vsem planetu. Kar se je v diplomatskih krogih že nekaj mesecev šepetalo, bi lahko kmalu postalo resničnost – zanikovalcem genocida in vojnih zločinov bodo zaprta mnoga mednarodna vrata. 

Zanikanje genocida v Srebrenici, najstrašnejšega zločina v Evropi po drugi svetovni vojni, ni le civilizacijska sramota in ogaben proticivilizacijski akt, temveč tudi zavestno sodelovanje pri zločinu. Poskusi minimiziranja zločinov in njihovo zanikanje po definiciji predstavljajo aktivno sodelovanje pri njihovem izvrševanju, celo desetletja po tem, ko so bili storjeni. Kdo bi normalno v sodobnem svetu sploh imel željo in potrebo sprejemati za sogovornike ljudi, ki zanikajo zločine?  

Prav ti ljudje, ki so pod krinko skrbi za „svoje“ žrtve razvili celotno strategijo trgovanja s človeškimi tragedijami, predstavljajo zavoro pri celjenju težkih vojnih ran. Ti politični krogi s svojim nenehnim hujskaškim delovanjem dejansko preprečujejo žrtvam na vseh straneh, da bi našle svoj mir. Brez njihovega uničujočega delovanja bi navadni ljudje, ki so doživeli strašne izgube, nekako našli način, da bi preživeli ostanek življenja z čim manj bolečine. V končni fazi, oni, in to na vseh straneh, zahtevajo le dve stvari – da zločinci odgovarjajo in da se končno razkrije skrivnost o tem, kje se nahaja toliko pogrešanih, ki jih danes iščemo. 

Trgovci z žrtvami in človeškimi tragedijami pa ne dovolijo celjenja ran in si dajejo pravico, da so tobožnji voditelji tistih, ki so resnično izgubili svoje bližnje. V tem prizadevanju se ne ustavljajo le pri zadnji vojni, v kateri je krvavo izginjala Jugoslavija, ampak gredo dlje v preteklost, v njihov najljubši čas – v čas druge svetovne vojne. 

V zadnjih nekaj dneh smo priča različnim komemoracijam, v katerih je mogoče opaziti ves nesmisel te njihove trgovine s človeškimi stradanji. Kakšno moralno verodostojnost imajo ljudje, ki zanikajo ene žrtve, da bi se poklonili drugim. S kakšno verodostojnostjo se na primer Milorad Dodik, zanikajoč žrtve genocida v Srebrenici, pojavlja na srečanju ob spominu na žrtve Jasenovca v Donji Gradini? Sama njegova prisotnost je oskrunjenje spomina na iste te žrtve strašnih zločinov v Jasenovcu, saj kako je mogoče izkazovati čast žrtvam enega zločina, ne priznavati pa žrtev, umorjenih na enak zverski način, v prav tako strašnem zločinu na nekem drugem mestu? Ta norčevanje iz obeh vrst žrtev je očitni dokaz, da se takšni ljudje ne pojavljajo na komemoracijah in srečanjih, da bi izkazali čast žrtvam, ampak da bi jih čim bolj učinkovito politično unovčili. 

Primer predsednika Srbije Aleksandra Vučića je še bolj absurden. Pripravljeno je sprejel sodelovanje pri postavitvi spomenika za žrtve strašnih ustaških zločinov v Donji Gradini, pri čemer popolnoma ignorira resnico, da ima podobno mesto sredi Beograda – nekdanje koncentracijsko taborišče na Sajmišču, edino taborišče v enem glavnem mestu med drugo svetovno vojno, kjer je bilo ubitih več deset tisoč ljudi, med njimi petnajst tisoč Judov. Ta prostor je formalno sicer pripadal tako imenovani Neodvisni državi Hrvaški, vendar je dejansko – in to Vučić dobro ve – bil taborišče SS, kamor so prihajali in bili pobijani ljudje, ki jih je aretiral režim Milana Nedića, isti tisti režim, ki ga na podlagi strašnih ponaredkov razni kvazi-znanstveniki poskušajo rehabilitirati s polno asistenco sedanje oblasti. Hkrati je bilo v Beogradu, na morišču v Jajincih, ubitih več kot 80 tisoč ljudi, žensk in otrok, predvsem Srbov iz partizanskih družin. In tam, tako kot v taborišču na Banjici, kjer so v valovih ubijali srbske antifašiste, so gospodarili Nedićeva policija in državna straža. 

Kakšna je razlika med žrtvami strašnih zločinov v Jasenovcu in na Sajmišču ter v Jajincih? V tem, da so ene ubijali hrvaški fašisti, druge pa srbski fašisti, pripadniki Nedićevega režima, ki je bil v istem sistemu odvisnosti od okupacijskih nacističnih oblasti kot Pavelićev na Hrvaškem!    

Zakaj bi imel Vučić potrebo graditi spomenik na enem mestu, drugo pa prepuščati pozabi in plevelu? Na obeh mestih so bili surovo pobijani Judje, Romi in Srbi kot žrtve najsurovejših zločinov in to po istem receptu, na isti način in iz iste fašistične kuhinje. V čem je potem razlika?

V tem, da Judov, Romov in Srbov, ki so žrtve srbskega fašizma, ne more unovčiti!!! 

Tragedija žrtev na balkanskih območjih ni le v tem, da so žrtve zločinov, ampak v tem, da se leta in desetletja kasneje spreminjajo v žrtve trgovcev z njihovim stradanjem. Ti politični krogi, ki nenehno, kadar koli potrebujejo, budijo duhove preteklosti, so danes zelo prepoznavni. Morda jih bo ta velika akcija 12 združenj žrtev končno zaznamovala kot proticivilizacijsko moralno kugo in jim zaprla vrata sodobnih civilizacijskih tokov. Šele takrat bodo navadni ljudje na vseh straneh, ki le iščejo resnico, dobili priložnost, da najdejo mir in nekako preživijo ostanek življenja v svoji bolečini.