Trenutno svetovni voditelj številka ena: Erdogan na razpotju, po kateri poti bo popeljal Turčijo

Dok ga eni vidijo kot diktatorja, ga drugi vidijo kot borca za človekove pravice in demokrata. Mnenja o njem so deljena. Črno-bela varianta. Sredine ni.  

Ne glede na to, kateri od »strani« pripadali, ali tistih, ki ga podpirajo, ali so njegovi ostri nasprotniki, obstaja dejstvo, ki ga ni mogoče oporekati – Recep Tayyip Erdogan je trenutno svetovni voditelj številka ena.

Soočen je z ogromnimi notranjimi težavami in pretresi po neuspelem vojaškem udaru in atentatu nanj.

Kar mu daje ogromne možnosti, da se bo spopadel z notranjimi težavami, je po mnenju številnih političnih analitikov dejstvo, da je v noči vojaškega udara opozicija stopila na stran vlade.

Na strani vlade so bili tudi sekularni mediji, med njimi vodilni turški CNN, kar daje upanje za nacionalno spravo med Erdoganom in nekaterimi njegovimi političnimi nasprotniki v nasprotju z majhnim številom pučistov.

Tamkajšnji politični analitiki to vidijo kot dober znak.

Vendar pa je na drugi strani dejstvo, da je Erdogan po naključju preživel atentat, politično in gospodarsko destabiliziralo to državo. Izzivi, ki so pred njim in vlado, so ogromni. Ne smemo pozabiti, da je Turčija že nekaj let gostiteljica 3 milijonov sirijskih beguncev, ki so v tej državi našli zatočišče pred vojno, kar je dodatno breme za gospodarstvo.  

Vse, kar se zdaj dogaja, ne skrivajo tega niti njegovi politični nasprotniki, gre v prid Erdoganu, ki je po preprečenem atentatu in preprečenem vojaškem udaru ter izhodu sto tisoč Turkov na ulice postal še bolj priljubljen.

Odpornost ljudstva 15. julija, ki se je goloroko uprlo vojski, je bila zgodovinska. Vojska v Turčiji ima dobesedno status »svetega« že od leta 1923. Kar se je zgodilo v noči, ko je bil izveden vojaški udar, je bilo dotlej nepredstavljivo, saj nobenemu državljanu Turčije nikoli ne bi padlo na pamet, da bi naredil karkoli proti vojski.

Celo nekateri izmed Erdoganovih najostrejših kritikov so po vojaškem udaru stopili na njegovo stran, ker ga imajo za legitimno izvoljenega predsednika, krvavi puč pa za nelegitimnega.

Pogosto je mogoče prebrati mnenje ali kritiko zunanjepolitičnih strokovnjakov, kako je Erdogan zgradil kult osebnosti.

Vendar, če se ozremo skozi zgodovino, je to nekaj, kar je značilno za turški politični sistem. Kult osebnosti je bil narejen tako od ustvarjalca moderne Turčije Kemala Ataturka pa do Erdogana danes, in v tej državi tega ne vidijo kot nevarnost za njen nadaljnji razvoj. Dokaz za to je zagotovo tudi izvlečenje Turčije iz »dolžniškega suženjstva« mednarodnim finančnim institucijam, gradnja infrastrukture, krepitev vloge na svetovnem prizorišču...

Česar se mnogi bojijo, tako v Turčiji kot zunaj njenih meja, je, da Erdogan v obračunu s pučisti ne prestopi meje pri spoštovanju človekovih pravic. Večina Turkov meni, da morajo biti pučisti-teroristi aretirani in kaznovani, vendar da obstaja sodišče in pošteno sojenje, ne pa naglo »sekanje glav«.

Konzervativizem, ki se zdaj pripisuje izključno Erdoganu, se širi in krepi že od vojaškega udara leta 1980. On in AK stranka sta nadaljevala tam, kjer so se ustavili njegovi predhodniki, vendar to, kar ni, čeprav se mu to pogosto pripisuje, islamski fundamentalist.

Po drugi strani, gledano v globalnem kontekstu, je Erdogan voditelj številka ena pri vzpostavljanju novega svetovnega reda. Nahaja se na razpotju – ali se bo dokončno obrnil k Rusiji in od Vladimirja Putina prepisal tamkajšnji recept političnega sistema ali se bo držal političnih kriterijev Evropske unije in poskušal popraviti odnose z ZDA, ki so bili po vojaškem udaru precej omajani.

Nesporno je, da je Rusija lahko pomemben gospodarski partner Turčiji in pomemben akter na Bližnjem vzhodu, s katerim je treba urediti odnose, vendar so Erdoganovi kritiki, pa tudi nekateri njegovi bližnji sodelavci, na stališču, da Turčija ne sme za vsako ceno od Rusije prevzemati podobnega političnega sistema, ampak se bolj obrniti k Evropski uniji in popraviti odnose s ključnim zaveznikom v Natu, Ameriko.   

Predsednik ZDA Barack Obama je pozval turško vlado k zadržanosti in k temu, da se v boju proti pučistom drži veljavnih zakonov. Obama je med pogovorom s svojimi svetovalci opozoril na skupne izzive, ki stojijo pred obema vladama – kot je boj proti terorizmu.

Državni sekretar John Kerry je odločno zavrnil trditve, ki prihajajo iz Turčije, da so ZDA vpletene v neuspeli vojaški udar. Njegovo ministrstvo je sporočilo, »da so ZDA pripravljene podpreti Turčijo v procesu preiskave, vendar so trditve o vpletenosti ZDA v poskus puča popolnoma napačne in škodljive za dvostranske odnose obeh držav«.

Obama in Kerry sta od samega začetka dogajanja v Turčiji jasno obsodila poskus puča in podprla demokratično izvoljeno vlado.

Odnose obeh držav posebej obremenjuje primer Fethullaha Gulena, ki živi v ZDA. Po sporu z Recepom Tayyipom Erdoganom leta 2013 je postal eden najhujših nasprotnikov sedanjega turškega predsednika. Medtem ko Erdogan za poskus puča obtožuje samega Gulena, ta to zavrača in navaja možnost, da je vse to inscenirala sama vlada v Ankari.

Erdogan je od Washingtona zahteval izročitev Gulena. Kerry je odgovoril, da so ZDA pripravljene pomagati pri iskanju organizatorjev puča. Konkretni ukrepi proti Gulenu bodo sprejeti, če bodo predloženi dokazi o njegovi vpletenosti.

Politični analitiki in dobri poznavalci tako zgodovinskih kot trenutnih političnih dogajanj v Turčiji se strinjajo tudi v tem, da se obračun s pučisti ne sme spremeniti v hajko, ki bi na koncu pripeljala do obračuna tudi s samo opozicijo.

Kar vliva upanje, je vloga, ki so jo v noči vojaškega udara odigrali tako opozicija kot sekularni mediji, pa tudi PKK (kurdska stranka). Stopili so ob Erdogana, česar se verjetno ni nadejal niti sam, in mnogi analitiki so ocenili, da je dovolj moder državnik in voditelj, da takšno situacijo obrne sebi v celoti v prid.  

Če bo turški predsednik izkoristil trenutno naklonjenost in podporo političnih nasprotnikov, bi lahko iz te bitke »na življenje in smrt« izšel kot absolutni zmagovalec, ki bo okrepil državno enotnost in iz Turčije naredil še močnejšo svetovno velesilo.

Vzporedno mora sprejeti usodno odločitev za svojo državo in narod, od katere je odvisna tudi njegova politična prihodnost – koga bo na svetovnem prizorišču izbral za partnerja pri vzpostavljanju novega multilateralnega reda.

Najbolj krvav vojaški udar izveden leta 1980

Vojaški udari v Turčiji imajo svoj kontinuitet. Vendar se je prvič zgodilo, da je ljudstvo izšlo na ulice in pokazalo, da se ne boji vojske.

Turška vojska je štirikrat strmoglavila demokratično izvoljene vlade v zadnjega pol stoletja. Njen ogromen politični vpliv, ki ga je imela, slabi odkar je na oblast prišla Erdoganova AK stranka. 

Najbolj znan in najbolj krvav vojaški udar se je zgodil leta 1980, ko je 12. septembra vojska na čelu z generalom Kenanom Evrenom zasedla vse pomembne institucije v državi.

Kar zdaj Erdogan počne v Turčiji, obračunavajoč se s pučisti, je bilo že videno v zadnjega pol stoletja, oziroma med štirimi izvedenimi vojaškimi udari.

Tistega leta 1980 je bilo po poročilu Preiskovalne komisije za vojaške udare in memorandume turškega parlamenta, objavljenega leta 2012, aretiranih 650.000 ljudi, 1.683.000 pa jih je bilo uvrščenih na črno listo! Kar 230.000 ljudi je bilo obtoženih, za 7.000 pa je bila predlagana smrtna kazen.

Na smrt je bilo obsojenih 517 ljudi, od katerih jih je bilo 50 usmrčenih. Kot politični begunci je državo takrat zapustilo 30.000 ljudi, prav toliko jih je bilo odpuščenih.

Odpuščenih je bilo 3.854 učiteljev, 120 univerzitetnih profesorjev in 47 sodnikov, priporočeno pa je bilo, da je 400 novinarjev obsojenih na skupno 4.000 let zapora.

Novinarjem so bile izrečene zaporne kazni v skupnem trajanju 3.315 let in šest mesecev zapora. Zaprt je bil 31 novinar. Časopisi niso izhajali 300 dni.

V bojih je umrlo 95 ljudi, 16 pa jih je bilo ustreljenih med poskusom pobega.

Po vojaškem udaru leta 1980 so turške oborožene sile vladale državi preko Sveta za nacionalno varnost, navaja poročilo Amnesty Internationala.

Voditelja puča Kenan Evren in Tahsin Sahinkay sta bila leta 2014 obsojena na dosmrtni zapor.