Tretji entitet čaka boljše čase: Sporočilo, ki ga Plenković ni izrekel neposredno

Intervju hrvaškega premierja Andreja Plenkovića za Federalno televizijo bo verjetno sprožil manj polemik kot njegovi prejšnji nastopi o Bosni in Hercegovini.

Saj zveni 'bolj miroljubno' in 'bolj evropsko', v bistvu pa je uporabljal le blažjo retoriko, vsebina pa je enaka.

Čeprav večina medijev suhoparno povzema Plenkovićev nastop, ne morem, da ne bi opazil posebno zanimivega dela, v katerem govori o možnosti oblikovanja tretjega entiteta.

Namreč, Plenković ni rekel, da je proti tretjemu entitetu. Ni rekel niti, da bi bila takšna rešitev škodljiva za Bosno in Hercegovino, niti da bi dodatno poglobila etnične delitve. Namesto tega je dejal, da „v tem trenutku ne vidi politične moči“, ki bi lahko izvedla takšno spremembo.

To je pomembna razlika. Ko politik zavrača neko idejo iz načelnih razlogov, to jasno pove. Plenković ni storil nič podobnega.

Njegova izjava je analiza ocene trenutnih političnih okoliščin, ne pa zavračanje samega koncepta tretjega entiteta. Z drugimi besedami, problem ni v ideji, temveč v pomanjkanju politične moči, da bi se uresničila. In seveda je dobremu delu bosansko-hercegovske javnosti to jasno, vendar obstaja tudi dober del politične elite, ki se zadovoljuje z izjavo, da 'v tem trenutku ne vidi te politične moči'.

Enako zanimiv je bil tudi njegov poskus, da pojasni hrvaške zahteve za spremembe volilnega zakona. Plenković trdi, da bi bila Hrvaška proti situaciji, v kateri bi večinski Hrvati izbirali bošnjaškega člana Predsedstva BiH, tako kot danes trdi, da ni sprejemljivo, da Bošnjaki odločajo o hrvaškem članu Predsedstva.

Na prvi pogled gre za argument, ki poziva k enakosti. Vendar se postavlja vprašanje, zakaj se isti standard ne uporablja, ko gre za položaj Bošnjakov v okoljih, kjer politično dominira HDZ. Če je načelo, da noben narod ne sme biti majoriziran, potem bi to načelo moralo veljati povsod in za vse. To bi nam lahko pokazali v občinah Stolac, Čapljina, Mostar...

Saj prav tam Bošnjaki že leta opozarjajo na marginalizacijo v občinah in kantonih s hrvaško večino. Opozarjajo na nezadostno zastopanost v javnih institucijah, na neenakopraven dostop do določenih funkcij, pa tudi na izobraževalni sistem, ki otroke ločuje po nacionalni pripadnosti.

V takšnih okoliščinah je težko ne opaziti določene nedoslednosti. Medtem ko se vprašanje legitimnega zastopanja Hrvatov predstavlja kot ključno demokratično vprašanje, problemi drugih narodov pogosto ostajajo na robu političnih razprav.

Posebej problematično je, da se koncept „legitimnega zastopanja“ v praksi vse pogosteje reducira na pravico etničnih strank, da so edini tolmači interesov enega naroda. S tem se politični pluralizem znotraj samih narodov razglaša za skoraj nezaželenega, državljani pa se obravnavajo predvsem kot pripadniki etničnih skupin, šele nato kot volivci z lastnimi političnimi stališči.

Zato Plenkovićeve izjave odpirajo več vprašanj, kot dajejo odgovorov. Če gre res za boj za enakopravnost, potem mora veljati enako za Hrvate, Bošnjake, Srbe in vse druge državljane Bosne in Hercegovine. To na koncu poudarjajo tudi sodbe iz Strasbourga. In če se načelo uporablja selektivno, odvisno od tega, kdo je v danem trenutku politično oškodovan, potem ne govorimo več o enakopravnosti, temveč o političnem interesu.

In ko gre za tretji entitet, je vtis, da ga Plenković ni zavrnil. Le ocenil je, da zanj danes ni dovolj politične moči. Morda bi mu bilo treba postaviti podvprašanje, kaj pa če bi imel politično moč?

Zato sta to dve popolnoma različni sporočili, razlika med njima pa nikakor ni nepomembna.