Trbić: V Bijelini se Bošnjakom vsak dan daje vedeti, da niso zaželeni

Jusuf Trbić je bil že pred vojno znan novinar. Med vojno je preživel huda mučenja in le po čudežu ostal živ. Njegova knjiga „Mojstri teme“ je postala svetovno priznana. Trbić je danes v svojem mestu in se hrabro bori za resnico o storjenih zločinih in za enakopravnost Bošnjakov. Je predsednik Bošnjaške kulturne skupnosti „Preporod“. Danes piše za številne medije v BiH in tujini. Močno ga podpirajo Bošnjaki Semberije tako doma kot v tujini.

PATRIA: Bijeljina aprila 1992. je bila nekakšno streznjenje za celotno BiH. Ko so ljudje na televiziji videli napad na vaše mesto, se je vedelo, da je to vojna in da so grozote. Vi ste te prve dni komaj preživeli. Bili ste izpostavljeni strašni torturi. Človek se ne more ne diviti vaši hrabrosti. Še vedno ste tam s svojimi someščani in sosedi. Po težkem pretepanju vas je sprejela družina Đoja Krstića in pokazala človečnost.

TRBIĆ: Bijeljina je bila generalka velikosrbskega zločinskega projekta, in tam je bilo preizkušeno vse, kar smo kasneje gledali v bosanskih mestih, ki so jih okupirali Karadžićevi fašisti. Bil je šok za vse nas, saj ni šlo za nikakršno vojno, bila je hladnokrvna, dolgo pripravljena usmrtitev nemočnih civilistov, žensk, otrok. Hkrati je bila to tudi vaja – za Srbe, da vidijo, kako se to dela in kaj morajo storiti, za Bošnjake – da vedo, kaj jih čaka. Jaz sem po čudežu ostal živ, zato sem menil, da nekaj dolgujem, ljudem, zavičaju, domovini... Zato sem se vrnil, čeprav mi ni bilo treba, in se trudim storiti, kar zmorem. V tistih dneh so mi pomagali Đojo Krstić in njegova družina, in na tem sem jim neizmerno hvaležen. Počeli so tudi drugi, a večina jih o tem nerado govori, ker je strah okoval ljudi in jih ne izpusti niti danes.

PATRIA: Ali resnica o teh zločinih seže do mlajših srbskih sosedov? Obstajajo človeška, vsaj posamezna priznanja teh zločinov, da ne rečem kesanja?

TRBIĆ: To je vprašanje, ki sega v kolektivno odgovornost, v velikosrbski patriotizem, v vero, v identiteto, v politiko, ki vlada tako tukaj kot v Srbiji, v celotno to ideologijo, ki je privedla do vojn in zločinov in se ne ustavi niti danes. Nikomur tukaj ne koristi resnica, nihče ne govori o svoji krivdi in ni soočenja s tem, kar je bilo. Nasprotno, tukaj vlada kultura zanikanja zločinov in vse ostane, kot je bilo. Otroci v šolah se učijo ponarejeno zgodovino, slavijo se zločini in zločinci, mediji to podpirajo, navadni ljudje pa se obrnejo stran od vsega. Republika Srbska je postala pravoslavna kvazi-država, v kateri ni mesta za druge. Mir se tukaj razume kot nadaljevanje vojne s političnimi sredstvi.

PATRIA: Po brutalnem napadu na Atik džamijo v Janji, kako so se odzvali vaši srbski sosedje na te napade, ali je bilo obsodb? Ali so bili poskusi približevanja, zmanjšanja sovražnosti. Obstaja dialog med dvema narodoma, dvema verama, ali obstajajo poskusi mešanja kulturnih skupnosti?

TRBIĆ. Nihče se ne odziva na takšne stvari, tukaj je to postalo del političnega folklora. Z ljudmi na ulici se lahko pogovarjate o tem, a politika in mediji vse ignorirajo. Cerkev podpira vse, kar je usmerjeno proti nezaželenemu narodu, o mešanju ali prepletanju kulturnih dejavnosti pa sploh ni govora. Ob tej priložnosti smo dobili le sporočilo Medverskega sveta in nič drugega. A na to smo že navajeni.

PATRIA: Kako danes živijo Bošnjaki v Bijelini in Janji? Kakšen je njihov položaj v družbi, kakšno je ekonomsko stanje? Ali jih je v javnih podjetjih in občinski upravi?

TRBIĆ: Bošnjaki v Bijelini in Janji živijo nekoliko svobodneje kot v drugih mestih v RS, predvsem zaradi župana Miće Mićića in nekaterih ljudi okoli njega. V občinski upravi dela okoli deset odstotkov Bošnjakov, kar je pravo čudo za RS. V javnem sektorju pod entitetno upravo ni zaposlenih Bošnjakov, entitetna oblast pa ustvarja celotno vzdušje. Ekonomska situacija je težka, tukaj vlada zakonsko določena diskriminacija, otroci se v šolah učijo, da je Bosna sovražna in tuja država, tukaj se slavijo zločini, ulice in ustanove nosijo imena četnikov in verskih osebnosti, in krsne slave imajo vsi, od entitete in občin, do vrtcev. Tukaj se Bošnjakom vsak dan daje vedeti, da niso zaželeni. In nikomur od nas ni tukaj lahko živeti. Ostane nam le, da se borimo, pa dokler zmoremo.

PATRIA: Koliko vem, ste napisali knjige o zločinih. „Mojstri teme“ so pretresljiv spomin na zločine v Bijelini. In nedavna knjiga „Resnice in laži“, pravijo, da je pravi odgovor na zločine iz leta 1992. V „Gluhem času“ ste pokazali nekatere umore in opisali prihod „Velike Zle“. Vas je aretiral vaš sosed Mirko Blagojević.

TRBIĆ: Objavil sem štiri knjige o zločinih v mojem kraju. „Mojstri teme“, prvi in drugi del (objavljeni leta 2007), so bili vključeni v dokazni postopek proti Karadžiću v Haagu. V njih je slika velikega števila zločinov v Bijelini in Janji, z imeni, datumi, izjavami prič, in nihče do danes ni ovrgel niti besede. Na žalost je pravosodje tako počasno, da se bojim, da ne bomo dočakali aretacije zločincev. Mene je iz hiše odpeljal vojvoda Mirko Blagojević in me izročil Arkanovim enotam, in nisem edini, on pa danes mirno živi in celo dela kot odvetnik. Mirno živi tudi Vojkan Đurković in mnogi drugi. In vse to predolgo traja.

PATRIA: Kolikšno je natančno število ubitih bijeljinskih Bošnjakov civilistov? Ali so bili vsi dostojno pokopani?

TRBIĆ: V Bijelini je bilo ubitih več sto ljudi, samo v prvih treh dneh aprila več kot sto, in to v mestu, kjer ni bilo nikakršne vojne, nikakršnih bojev. Večina je bila ubitih ali odpeljana pred pričami, a to ni bil razlog, da bi okrožno tožilstvo v Bijelini samostojno sprožilo vsaj en sam primer. Mnoga trupla so bila najdena na pokopališču v Sremski Mitrovici in Šapcu, za več deset ljudi pa se še vedno išče.

PATRIA: Ali tožilstva opravljajo svoje delo? Nedavno je bilo aretiranih pet policistov, ki so storili zločine. Kaj je s tem postopkom? Kaj je s brutalnim umorom 16 Bošnjakov, ki so jih pobrali z ulice, enega po enega zaklali na bregu Drine in jih potisnili v vodo? Ali potekajo preiskave?

TRBIĆ: Preiskave za zdaj ni niti v primerih, za katere je vse znano. V „Mojstrih teme“ sem objavil vse podrobnosti velikega zločina nad člani družin Sarajlić, Sejmenović in Malagić, ko je bilo ubitih 24 ljudi, med njimi sedem otrok in osem žensk. Objavil sem imena vseh, ki so sodelovali pri tem, od Toma Kovača do tistih, ki so streljali, organizirali, čuvali stražo, načrtovali vse to. In do danes – nič od tega. Aretacija nekdanjih policistov iz Janje nam je dala upanje, da se bo v prihodnosti morda kaj zgodilo. Toda na čelu Okrožnega tožilstva v Bijelini je Novak Kovačević, nekdanji Mladićev vojaški sodnik, ki že leta izogiba, da bi kaj storil pri razjasnjevanju vojnih zločinov. In doklej bo tako, se ne ve.       

Vladika Kačavenda je bil navdih in vodja zločinov  

PATRIA: Bošnjaki Bijeline so imeli težke trenutke z Vladiko Kačavendo, ki je redno dvigal nacionalistične napetosti, širil sovraštvo, uzurpiral bošnjaško lastnino? Kje je danes?

TRBIĆ: Vladika Kačavenda je bil navdih in vodja zločinov, pričevanja govorijo o njegovi umazani vlogi, od neposrednega sodelovanja s Karadžićem do tistega znamenitega govora pred napadom na Srebrenico. Podvajali so mu mladoletne Bošnjakinje, da jih je posiljeval, o njegovih homoseksualnih aktivnostih se vse ve, in ne bi mu nič manjkalo, če ne bi izbruhnila ta afera znotraj Srbske pravoslavne cerkve, zaradi katere je bil razrešen. Tam, živi razkošno v veličastni zgradbi nove cerkve v ruskem slogu, kot da nikoli nič slabega ni storil.

Ubijanje otrok 

PATRIA: Svoječasno sem se pogovarjal z enim tujim preiskovalcem, ki mi je rekel, da je preiskoval umore družin Sarajlić, Maglajlić in Sejmenović. Zanimalo ga je izključno umor sedmih otrok in osmih njihovih mater. Sumil je v pedofilska posilstva nad mladimi žrtvami, po katerih so bili umorjeni mučno s svojimi materami. Imate vi spoznanja o teh grozljivih umorih otrok.

TRBIĆ: Skoraj vse je znano o umorih otrok. Pred nekaj leti sta Dječja ambasada in naš „Preporod“ organizirala konferenco o zločinih nad otroki, in to v dvorani Skupščine občine. Organizirali smo tudi komemoracije ob obletnici umora Sarajlićev in ostalih, a tukajšnja javnost in mediji nočejo za to vedeti. Mislim, da dvomi tega preiskovalca v tem konkretnem primeru niso upravičeni, saj imamo izjave ljudi, ki so morali metati trupla teh otrok v vodo. A možno je, da je tega bilo v drugih primerih. Vsekakor, če je bil Kačavenda tam, in je bil vedno najbolj vpliven in močan med tukajšnjimi Srbi, nič ne bi bilo čudno.

Arkan je imel v Bijelini posebno nalogo

PATRIA: Čeprav stvari potekajo počasi naprej. Arkana ni več, mnogi zločinci in vodje zločinske politike so bili kaznovani, resnica pa neizogibno prihaja. Kakšne so vaše izkušnje s tem vodjo zločinov v Bijelini. Pogovarjali ste se nekoč o tem srečanju z Arkanom. 

TRBIĆ: Arkan je imel v Bijelini posebno nalogo – da kanalizira zločin in da pokaže domačim domoljubom, kako se to dela. Bil je absolutni avtoritet, kateremu je bilo vse podrejeno – in politiki, in vojska, in policija, in sodišče, in teritorialna obramba, vse. Njemu je salutiral general Marijan Praščević, njega so vsi brezpogojno poslušali. Zanimivo je, da se on in njegovi ljudje niso niti najmanj skrivali, snemala jih je televizija, užival je v krvavi slavi. Pa vendar, šele teh dni je, in to na pobudo Nataše Kandić, začela sramežljiva preiskava o zločinih te enote. Predstavljajte si situacijo, kjerkoli na svetu, da posebna policijska enota ene države pride v drugo, pobije na desetine civilistov, in to javno, dela, kar hoče, in da to nikomur ni čudno, ne sodstvu, ne politikom, ne medijem, ne navadnemu ljudstvu. Niti takrat, niti zdaj. In nihče o tem noče govoriti. Vprašal sem to tudi tožilca Novaka Kovačevića na enem srečanju. Ni imel nobenega odgovora.

O Vojkanu Đurkoviću

PATRIA: O Vojkanu Đurkoviću, enem izmed pripadnikov Arkanovih enot, so nedavno pisali sarajevski mediji. Obtoževan je bil v javnosti kot človek, ki je dokončal etnično čiščenje v Bijelini, a vendar ni niti v mislih pravosodja. Kako je mogoče, da se s takšnimi množičnimi izseljevanji, kakršna so se zgodila leta 1993, nikoli ni ukvarjalo pravosodje?

TRBIĆ: Kolikor mi je znano, je bil Vojkan Đurković enkrat priveden, a je bil pod nami neznanimi okoliščinami izpuščen in prosto živi, kot vsak pošten državljan. Gre pa za človeka, ki je simbol etničnega čiščenja, in to ne samo v Bijelini, za človeka, ki je pregnal, oropal, ponižal in stal življenja na tisoče in tisoče nedolžnih ljudi, in vse to je počel po naročilu Momčila Krajišnika in po odobritvi Radovana Karadžića. On danes živi lagodno in se sprehaja po bijeljinskih ulicah. Kako je to mogoče – to je treba vprašati pravosodje, predvsem Okrožno tožilstvo v Bijelini in Tožilstvo BiH.

Sam sem prepuščen od države BiH, da se sam borim za resnico

PATRIA: Ste vi s strani države BiH prepuščeni sami sebi, da se borite za resnico o zločinu v vašem mestu? Mnogi ljudje se počutijo osamljene in nadaljujejo boj za resnico.

TRBIĆ: Na žalost je odgovor pritrdilen. A obstaja nekdo, ki ne bo dovolil, da zločini ostanejo nekaznovani. Ne iščem pomoči od nikogar, delam tisto, kar menim, da je moja dolžnost, pišem, javno govorim, pomagam vsakomur, ki ga zločini in zločinci zanimajo. Toda, žalostno je, ko vidite, da nihče drug ne piše o tem, da vsi obračajo glavo, da se bosanski in bošnjaški politiki borijo za fotelje in vidijo le do zadnjih hiš svojih volivcev, da ni nobene državne strategije ohranjanja Bosne in da se vsak drži svojega črednika. Etnična delitev, skovana v vojni, je postala naša žalostna vsakdanja realnost, in bojim se, da je stanje vse težje, zlasti v manjšem entitetu. In da nas to vse skupaj morda vodi v novo katastrofo.