Trbić odgovoril Petroviću: Katerim državljanom se obračate, Bošnjaki so prebivalci Bijeljine, zato pustite velikosrbske parole

(Patria) - V treh mestih v entiteti Rs je 10. maja slovesno obeležen dan Tretjega pehotnega polka in dan VRs, ob spremljajoči verbalni artileriji in obveznemu preoblikovanju zgodovine, ki je danes temelj vsega nacionalizma balkanskega tipa, je v odgovoru Ljubiši Petroviću, županu Bijeljine, zapisal publicist in predsednik BZK Preporod Jusuf Trbić.

"Namesto poudarjanja skupnosti, na kateri temeljijo oborožene sile naše države, je praznovanje, pričakovano, služilo še enemu poveličevanju velikosrbske ideologije in večne teme srbskega junaštva in žrtve. To je jasno pokazal tudi parastos poginulim borcem VRs v Banja Luki, kar samo po sebi ne bi bilo sporno, če hkrati ne bi bil tudi parastos, kot je bilo rečeno, „civilnim žrtvam obrambno-domovinske vojne“, ki so ga v kapeli Svetih novomučenikov jasenovaških služili duhovniki Pravoslavnega dušebrižništva. Torej, žrtve so izključno srbske in samo njim se daje pomen. A to, da so v entiteti Rs civilne žrtve Bošnjaki in Hrvati, to tukaj nikogar ne zanima. Krvavo etnično čiščenje, množični zločini nad nesrbskimi civilisti, desetine množičnih jam, koncentracijska taborišča, pregnanstva, ropanje, posilstva, poniževanja vseh vrst, rušenje mošej, genocid v Srebrenici – vse to se je dogajalo na območju, ki so ga popolnoma nadzorovale Karadžićev in Mladićevih sile in ki ga nihče ni napadal do konca vojne", navaja Trbić.

Kot pravi, je na slovesnosti v Bijeljini poveljnik vojašnice polkovnik Miroslav Baljak, ki bi po naravi stvari moral predstavljati oborožene sile BiH, izjavil, da je „Republika srbska nastala v miru in junaško obranjena v vojni.“

"En polkovnik bi moral vedeti, da entiteta Rs ni nastala v miru, ampak je bila neustavno in enostransko razglašena, in to na ozemljih, kjer so bili Srbi večinoma v manjšini. Nato je bila ta protiustavna tvorba „branjenja“ tako, da je bilo pobito in pregnano veliko večino nesrbskega prebivalstva. General VRs v pokoju Pero Mlađenović pa je bil še neposrednejši. Rekel je, da je za srbski narod pretekla vojna bila samoobramba, da je Rs prva država srbskega naroda, ustvarjena zahodno od Drine, kar je največji uspeh srbskega naroda v 20. stoletju. Čisto v duhu neumrlega Dobrice Ćosića. In da bi pojačal učinek teh propagandnih sloganov, je general pozval k enotnosti pri ohranjanju dosežkov „obrambno-domovinske vojne“, ne da bi pojasnil, od koga so se branili in za katero domovino so se borili. „Ohranimo resnico in ne dovolimo preoblikovanja zgodovine“, je sporočil vzhičeno na koncu. Ni težko uganiti, na katero resnico je mislil, zagotovo ne na tisto, ki jo je potrdilo številne sodne odločbe ali na resnico, ki jo doživljamo mi, preživeli žrtve velikosrbske agresije", navaja Trbić.

Poudarja, da bi vse to spadalo v običajni nacionalistični folklor, če ne bi bilo nagovora župana Bijeljine Ljubiše Petrovića, ki bi moral, vsaj javno, predstavljati vse državljane svoje lokalne skupnosti.

"Njemu, kot tudi drugim, ni padlo na pamet, da Bijeljine nihče nikoli ni napadal (zadnjič se je to zgodilo v drugi svetovni vojni, ko so partizani osvobajali mesto od Nemcev, četnikov in njihovih pomočnikov). Županu ni padlo na pamet, da so v Bijeljini in Janji, kjer nihče ni vrgel niti kamna na kakšnega Srbina, pobiti na stotine bošnjaških civilistov, 35 tisoč Bošnjakov je bilo pregnanih, tisoči so šli skozi taborišča, prisilno delo, mučenja, posilstva, pregnanstva, vse mošeje so bile porušene, daleč od bojne črte in vojaških spopadov. Ubijani so bili tudi otroci stari dve in štiri leta in ni zla, ki ni bilo storjeno. Ali je to obramba, ali je to junaštvo, ki ga je treba slaviti? Ali Ljubiša Petrović ne ve, da so žrtve izključno bili Bošnjaki, državljani njegovega mesta?
V govoru, ki ga je župan objavil, pravi: „Zato danes samo zahtevamo, da bomo enakopravni z vsemi drugimi narodi v okolici in da bomo, kot vsi drugi ljudje, svoji na svojem gradili prihodnost.“ On torej govori samo o enem narodu, v entiteti, ki, kot piše v Ustavi, sestavljajo trije enakopravni narodi: Bošnjaki, Srbi in Hrvati, kot tudi državljani in Ostali. Ali je Ljubiša Petrović župan samo Srbom, ali tukaj dejansko živijo tudi drugi ljudje?", sprašuje se Trbić.

Dodaja, da tudi Petrović entiteto Rs imenuje domovino, kar pomeni, da je tudi zanj Rs država.

"Ali ni mogel prebrati Daytonskega sporazuma, ali vsaj njegov Aneks 4, da bi se prepričal, da entiteti niso države, ampak deli, regije, pokrajine, države BiH. Politiki te ravni bi morali spoštovati Ustavo svoje države in entitete, ne pa provocirati državljane z nacionalističnimi parolami. Na koncu predstavitve je poantiral: „Živela naša Semberija, živela Republika srbska in naša mati Srbija“! Čigava mati je Srbija, župan? Če je tvoja, moja ni, jaz pa sem državljan Bijeljine, z veliko daljšimi državljanskimi koreninami od tvojih. Niso niti mnogi drugi, ki tukaj živijo. Ali se boš enkrat spomnil, da si ti (moral bi biti) župan vseh državljanov tega mesta, in Srbov, ki se s tabo ne strinjajo, ampak tudi tistih, ki so žrtve agresije tvoje „matice Srbije“ na BiH - kar je dokazano s številnimi sodnimi odločbami - da si župan tudi tistih, ki se ne strinjajo s četniško ideologijo in ne želijo v svojem mestu spomenika Draži Mihajloviću in četniškim klavcem, še posebej pa ne Ulice Arkanove garde, da si župan tudi tistih ljudi, ki so komaj preživeli vašo „obrambo“ tujih ognjišč, in tistih, ki so glasovali zate na volitvah, in tistih, ki upajo, da boste vi, srbski politiki, nekoč spoznali, da tudi mi živimo tukaj, svoji na svojem. In da nikoli več ne bomo zapustili niti peda svoje domovine, Bosne in Hercegovine", je zaključil Trbić.