Sledimo veselo migrantsko zgodbo: Velika Kladuša in veliko srce Zuhdije Hodžića

Piše: Nela Bajić

---

Na območju Unsko-sanskega kantona se nahajajo četiri začasna tranzitna centra za migrante in begunce pod pokroviteljstvom IOM-a. Medtem ko so trije tabori v Bihaču, se v Veliki Kladuši nahaja en, začasni migrantski center Miral. Začasno so tam nastanjeni migranti že dve leti. Tudi če je bil prvotni dogovor IOM-a in lokalnih oblasti, da bo v Miralu nastanjenih 700 migrantov in beguncev, se število vsakodnevno povečuje. Danes je v Miralu nastanjenih okoli 800 migrantov. Največ je "samcev", torej odraslih moških, ki potujejo sami, okoli 700, in nekoliko manjše število otrok brez spremstva. 

Ocenjuje se, da je enako število, okoli 700 migrantov, na ulici, zunaj tabora. Svoje zatočišče in zaklonišče pred naravnimi nevšečnimi razmerami najdejo v "skvotih". Zapuščenih objektih, ki jih naredijo za svoj začasni dom. Vsakdan jim zapolnjujejo misli o logistični pripravi na "igre". Jakne, čizme, nogavice, denar, mobitel, nove zemljevidi, nove poti. Kje je policija opremljena z elektrošokirji, kje z pendreki, kje s treniranimi protimigrantskimi psi. 

Pripadniki hrvaške mejne policije na migrante ob nezakonitem poskusu prehoda meje spuščajo pse, jih udarjajo s pendreki, slečeco do gole kože, streljajo v zrak, včasih "slučajno" tudi vanje. Neverjetno je, da vam bodo skozi smeh pripovedovali o pretepanju in prebijanju skozi grmovje po bosanskih grapah z neizostavnim "kroejša polis no gud" (hrvaška policija ni dobra), pipl gud, polis no gud.  
Medtem ko petdeset domačih in mednarodnih, humanitarnih organizacij s pestmi grabi svoj kos pogače pri razdeljevanju velike migrantske torte, smo sledili eni drugačni, bolj veseli in bolj človečni migrantski zgodbi, kamor je ekipa Patrije odpotovala v Veliko Kladušo. Zgodba o migrantih, katerih smeh je nalezljiv, kjer ni mesta usmiljenju, niti prostora za patetiko. 

Socialni kafe je zdaj že uveljavljeno ime za restavracijo Badem, ki se nahaja v stranski uličici na vhodu v Veliko Kladušo. Edini kafe v Veliki Kladuši, v katerem so migranti edina stranka.  
Zuhdija Hodžić, upokojeni policist, je lastnik restavracije Badem, edinega komercialnega gostinskega objekta, kateremu so migranti dobrodošli, brez predsodkov. Restavracijo danes nihčen več ne imenuje Badem, imenujejo jo Socialni kafe, Come back, Socialni center. 

"Imamo različne cene. Ene za lokalno prebivalstvo. Druge za migrante. Kos pice za naše ljudi je 1,5 KM, zanje je ena marka. In pogosto jim dam tudi na veresijo," pravi lastnik lokala skromno, medtem ko kuharica kuha priljubljeno "tekočo" jed. 

Za tekočo jed je lastnik restavracije Socialni kafe zbral okoli 2-3 tisoč evrov dolga. Opravičuje se: "Ma, to oni včasih tako. Sploh ne dvomim, da bodo vrnili." Pripoveduje, kako se je vse začelo z vstopom ene družine, ko je prvi migrantski val prišel do Velike Kladuše in družine iz Sirije, vstopile v njegovo restavracijo. 

Nahranil jih je, poučen iz lastnih izkušenj in do danes, pravi, ima brezplačno reklamo. Kdor koli pride v Kladušo, vsi ga poznajo in prav pridejo k njemu v restavracijo. Vedo, da jih tam ne bo nihčen nadlegoval in če ne povzročajo problemov, lahko kaj pojedo in se podružijo. So napati, potrebujejo včasih samo, da se nasmejijo. Policije je občas, ampak pridejo prijateljsko, da preverijo, je vse v redu. Nekajkrat so me poskusili zapreti, poslali inšpekcije, pisali peticije, prijave in podobno. Ljudje se bojijo in jih do neke mere razumem. Ampak jaz jih gledam enako kot naše ljudi. Nekateri so dobri, nekateri ne. Ne morem jih vseh enako gledati," pripoveduje Hodžić. 

V neposredni bližini restavracije Socialni kafe se nahaja Osnovna šola "25. november", ki poziva lokalno oblast, da se restavracija zapre. Skrbijo za varnost svojih učencev. V isti ulici se nahaja tudi otroški vrtec, zato so pritiski za zaprtje restavracije iz dneva v dan večji.

"Enkrat so me zaprli," nadaljuje Zuhdija, "za 8 dni. Nisem se vznemiril, vedel sem, da bo vse dobro izpadlo. Razumem vse, ampak probleme migranti povzročajo med seboj. Nikoli nisem videl, da bi napadali lokalno prebivalstvo. Ljudje se bojijo, ker gredo mimo njih, in živijo poleg njih. Niso se niti poskusili nekoga spoznati, se mu približati. In potem je normalno, da se bojijo." 
Skozi lokal dnevno gre okoli sto migrantov. Pridejo tja na obrok, čaj, včasih pa samo na družbenje. Kuharica Lejla, edina plačana delavka Socialnega kafeja poleg Zuhdije, pravi, da ni nikakršnega strahu.

"Ko sem začela delati, je bila to normalna restavracija, prihajali so naši ljudje. Potem so začeli prihajati oni. Naši ljudje so prenehali prihajati, imamo samo dostavo. Bojijo se. Znala sem biti sama z njimi 200. Ko je bilo Svetovno prvenstvo, jih je bilo notri 200 in zunaj 500, jaz sama. Nič. Nikoli mi las s glave ni manjkalo. Enkrat je izbruhnil splošen pretep pred restavracijo, v katerem je utrpel mojo avto." Takrat so me res razjezili," pravi, kot da sama ne verjame, kaj govori.

"To je edinič, ko so mi povzročili kakšno škodo, ampak so takrat tudi zbrali denar, da popravim avto. Nikoli si nisem mogla predstavljati, da se bom s tem ukvarjala, da bom obdana s temi ljudmi, ki ne več od kod prihajajo, ampak izkušnja je neopisljiva in nikoli mi ni bilo žal."   

Socialni kafe je varno mesto za migrante, često je to zbirališče tudi lokalnih aktivistov, ki jim znotraj lokala nudijo tudi medicinsko ali logistično pomoč. In eni in drugi ga imenujejo svoj svobodni teritorij. 

Kjer so aktivisti samo aktivisti, migranti pa nič več kot ljudje.