Tovareni v tovornjake za Heliodrom: Čović '93 kot direktor Sokola izkoriščal Bošnjake zapornike

Heliodrom, južno od Mostarja, je bil zbirni tabor, ki ga je ustanovila zločinska politika in vojska t.i. Herceg-Bosne v obdobju od 1993. do 1994. leta. Dan, ko so Bošnjaki iz Ljubuškega bili tovorjeni na tovornjake in prepeljani ter zaprti v tabor, iz katerega mnogi niso več izstopili, je bil 15. avgust, piše novinarska agencija Patria.

Tabor se je nahajal blizu Rodoča, v Hercegovini, ki je bil prej uporabljen le kot heliodrom HVO-ja, čigar helikopterska skladišča in garaže so bile preurejene v zaporniške celice.

Glede na obtožnico haaškega sodišča so pripadniki HVO-ja začeli zadrževati bošnjaške moške v taboru od leta 1993 do sredine leta 1994. Število zapornikov je bilo maja 1993 približno 1.800, junija pa se je zmanjšalo na približno 500.

Glede na obtožnico je HVO aretiral na stotine bošnjaških civilistov, ki so živeli v zahodnem Mostarju, in jih odpeljal v Heliodrom, z zaostrovanjem bošnjaško-hrvaškega spopada pa je bilo aretiranih še tisoč Bošnjakov po vsej Hercegovini. Čeprav so bile ženske izpuščene, HVO ni razlikoval med civilnimi in vojaškimi zaporniki.

Zaporniki so bili psihično in fizično mučeni. V najhujših primerih so bili prisiljeni hoditi pred silami HVO-ja kot živi ščit. Stražarji so jih pretepali, še posebej, če je HVO izgubljal na bojišču. Nekateri zaporniki so bili vodeni na prisilno delo, kot je kopanje rovov ali gradnja vojaških utrdb, pa tudi zbiranje trupel mrtvih vojakov HVO-ja.

Sedanji član Predsedstva BiH iz vrst hrvaškega naroda in vodja HDZ BiH Dragan Čović, kot generalni direktor podjetja Soko Mostar, je junija 1993 poslal zahtevo Josipu Praljku, takratnemu namestniku upravitelja tabora Heliodrom, da se „za potrebe letalske industrije Soko Mostar omogoči izločitev desetih zapornikov z namenom opravljanja določenih del“. 

Odobritev za prevzem pridržanih oseb je naslednji dan podpisal Stanko Božić, direktor osrednjega vojaško-raziskovalnega zapora Mostar. Kot je navedeno, je „odhod pridržanih oseb na delo izven območja zapora v ustnem pogovoru z ravnateljem Stanko Božićem odobril Berko Pušić“.

Vse to se je dogajalo v času najhujših spopadov HVO-ja in enot Armije RBiH v Mostarju. Dejstvo, da se je Čović v tistem času nahajal na čelu Sokola, dovolj govori, da v takratni t.i. HZ HB ni bil le opazovalec, ampak je bil v hierarhiji visoko uvrščen. 

Na čelu Sokola je ostal še nekaj let, njegov vpliv pa se ni zmanjšal niti po tem, ko je zapustil direktorski položaj.

Mednarodni opazovalci niso dobili dovoljenja za preiskavo tabora

Mednarodni opazovalci in humanitarne organizacije v več primerih niso imeli dostopa do popolnih informacij in vseh pogojev obrata. Na primer, 18. maja 1993, pripadniki mednarodnih organizacij, ki so obiskali tabor, niso dobili dovoljenja za preiskavo vseh prostorov, kjer so bili zaporniki.

Kriteriji za izpustitev na prostost

Glede na ocene je v taboru umrlo najmanj 54 zapornikov, 178 pa je bilo ranjenih. Kriteriji HVO-ja za izpustitev zapornikov na prostost so bili poroka s Hrvatico ali posedovanje vizuma in jamstvenega pisma, da bodo zapustili BiH.

Državno sodišče BiH je do sedaj zaradi tabora Heliodrom obsodilo Marka Radića, Dragana Sunjića, Damirja Brekala in Mirka Vračevića. Bili so pripadniki 7. brigade HVO-ja. Obsojeni so bili na 25, 21, 20 in 14 let zapora.