To je vojska Alagića, ki ni všeč Murphyju: Kako je Denis Bećirović (spet) ponižal državo

Piše: Haris Imamović/Istraga

Dve leti sem bil star, ko sem bil s svojo družino izgnan iz svojega rojstnega mesta. Da bi odstranili sledi našega obstoja na tem ozemlju, so oblasti samooklicane Republike Srbske spremenile ime Skender-Vakufu (v Kneževo). Porušili so obe naši mošeji. Ena od njiju, Ali-dede Iskenderova, je bila zgrajena leta 1643. Vse do 20. stoletja so bili imami moji predniki (od tod priimek).

Preden smo pobegnili, so v mesto prišli Beli orli ali kakšna podobna paravojaška enota. Takrat nismo smeli prespati v hišah, temveč smo spali v bližnjem gozdu. Spomnim se (iz kasnejših zgodb), da je oče ponosno poudarjal, da je ostal v hiši, in da bi, če bi ga napadli, vsaj enega četnika popeljal s seboj na oni svet. Na srečo smo pobegnili, preden je do tega prišlo.

Verjetno je bil načrt le, da nas izženejo. Bili smo absolutna manjšina. Po popisu iz leta 1991 je na območju občine živelo le 7 % Bošnjakov in 89 % Srbov. Najhujši zločini so se zgodili v občinah, kjer so Bošnjaki predstavljali večino ali polovico prebivalstva. Prijedor, Zvornik, Sanski Most itd.

Nas, Skender-Vakufljane, niso množično ubijali, a na območju naše občine so bili ubijani Prijedorčani. Korićanske stene, kjer je bilo usmrčenih več kot 200 Prijedorčanov, se nahajajo na ozemlju občine Skender-Vakuf.

V romanu Pes in kontrabas, eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev Saša Ilić piše o sanaciji terena na Koričanih. Nekdo je ponudil po 50 mark za vsako izkopano truplo, da bi se prikrili sledovi zločina, vendar je bilo nemogoče delati zaradi vročine in muh.

Kamnjar je izžareval vročino, ki se je, zmešana s plini razpadajočih človeških trupel in brenčanjem debelih zelenkastih muh, dvigala v zrak. Ko je Topisirević (eden od junakov) zagrabil eno truplo v modri trenirki Adidas, skozi katero je vrh skale prodrl kot nož, iztisnil vsebino želodca ven, se je roji zlatih muh zgrnil proti njemu.

Za kratek čas so ga oslepile, prilepile so se na stekla očal njegove maske, pod katero mu je bilo vse težje. Zaman jih je odganjal, prihajale so nove muhe in se lepile na steklo, kot da za nobeno ceno ne bi hotele izpustiti svojega plena, itd.

Mi smo rešili živo glavo, najprej smo pobegnili k sorodnikom, na Bešpelj, vas v gorah na območju jajške občine. Ko se je začel topniški napad, smo vsi pobegnili v zaklonišča, le moj brat je, kot so mi pozneje pripovedovali, izstopil zunaj, da bi med obstreljevanjem zbiral gelere. Nekdo od sorodnikov me je na Bešpelju po nesreči porezal po rami z motorno žago, medtem ko je rezal drva. Star sem bil le dve leti. Prav čudo je, da mi ni odrezal roke. Še zdaj imam ogromen zvezdast brazgotino na desnem ramenu.

Na koncu smo, umikajoč se naprej čez Busovačo, končali v Zenici. Eno mojih prvih spominov je, kako smo po radiu poslušali o napadih na Bihaško enklavo. Mislim, da je bila zima 1994. Spomnim se, da so starejši govorili, da če pade Bihać, pade cela Bosna. Njene meje so resnično kot meje naše kože. Njen izginotje bi bilo enako sodnemu dnevu, ki ga Kur'an opisuje z besedami: „Tistega dne bo človek zavpil: ‚Kam naj beži?‘ Nikamor! Ni zatočišča!“

Preden sem se zavedel sebe in sveta okoli sebe, preden sem pridobil moč spomina, se je zgodil odločilni trenutek, ki je potrdil, da bo zatočišče vendarle obstajalo. Sedmi korpus je osvobodil Vlašić. Bila je to ena največjih zmag naše vojske, oziroma največjih porazov Republike Srbske. „Če je Karadžić dejal, da je Vlašić kapa Republike Srbske, sem jim jaz snel kapo,“ je takrat dejal poveljnik 7. korpusa Mehmed Alagić.

V svojem poročilu o vojni v Bosni, CIA navaja, da je „zasedba Vlašića bila opazno viden dokaz razvoja Armade RBiH in je močno dvignila moralo v vrstah bosanske vlade.“

Ključni trenutek je bil, kot poudarjajo analitiki CIA, ko je general Alagić zasedel Paljenik, najvišji vrh Vlašića.

„Zmaga je“, pravi CIA, „na koncu bila zmaga pehote, ki se je prebijala skozi strašljiv teren, da bi zmagala v boju iz oči v oči – kar je bila osnovna taktika Armade RBiH od začetka vojne. Vendar pa se je operacija razlikovala od prejšnjih z vidnimi izboljšavami v opremi, načrtovanju, organizaciji in izvedbi.“

„Vojaški opazovalci ZN in zahodni novinarji“, pravi CIA, “so poročali o dobro opremljenih enotah Armade, ki nosijo ustrezno lahko orožje, strelivo, neprebojne jopiče, čelade in radiostanice.“

Spomnim se, skozi meglo – in to je bilo lahko med vojno ali po vojni – da smo kot otroci peli:

Od Kupresa do Vlašića, je močna sila,
to je vojska Alagića, ki četniku ni mila.

Nekega dne so nam v Janjiće, blizu Zenice, prišli sorodniki, prav tako izgnani iz Skender-Vakufa. Ker mi Skender-Vakufljani nismo imeli svojih pesmi, smo peli (dobro se spomnim) pesem beguncev o sosednjem Kotor-Varošu, ki je imel enako usodo.

Kotor-Varoš, ne daj, ne daj nase,
Hej čaršija, najljubši kraj,
Kotor-Varoš, kaznoval bo sovražnike,
Če Bog da, vrnili se bomo…

Vse do konca vojne so naši upali, da bo vojska osvobodila tudi Skender. Ta up je skoraj postal resničnost, jeseni 1995. med veliko ofenzivo Armade (in hrvaških sil) v severozahodni Bosni. Peti in sedmi korpus sta osvobodila Sanski Most, Ključ in Bosanski Petrovac.

V svojem vojnem dnevniku Ljiljan in pepel, Bernard-Henri Levy piše, da se je 22. septembra 1995 srečal z Mehmedom Alagićem na Vlašiću.

Po vožnji po strmi cesti, obdani z borovci, je Levy in njegova ekipa, pravi, prišla na planoto, kjer je bilo v leseni koči preseljeno poveljniško mesto generala Alagića.

„Ga bomo videli?“, piše Levy, „Nam bo v čast, on, ki ga obdaja glas, da sovraži novinarje, ali jih prezira, da nas sprejme, da se pogovarjamo?“

Alagić jih je popeljal, pravi Levy, na Babanovac, nato v vas Cisava in na koncu v Mudrike (od koder je mimogrede doma moja babica po materini strani).

„Končno“, piše Levy, „smo prispeli v Mudrike, zadnji bosanski položaj pred frontno črto. Smo sto metrov od Srbov – in pet kilometrov zračne linije od Skender Vakufa, zadnjega utrjenega mesta, ki brani dostop do Banja Luke, kamor je Mladić nagrmadil svoje orožje in moštvo.“

Levy pravi, da je v nekem trenutku vprašal Alagića, kaj se bo zgodilo, če mu bo vlada iz Sarajeva v nekem trenutku ukazala ustaviti ofenzivo.

„Naredili bomo“, pravi Alagić (kot ga citira Levy), „kot Dudaković v Bihaću – rekli bomo ‚ukaz ni prispel‘! Čudež, kako je naš komunikacijski sistem dezorganiziran.“

In potem je, pravi Levy, Alagić z smehom dodal: „Ali [bomo] kot Izraelci, ki so vljudno poslušali svoje ameriške mentorje, vendar so hiteli narediti tisto, kar so imeli v mislih.“

To se na koncu ni zgodilo. Nismo ravnali kot Izrael. Quod licet Iovi, non licet bovi. Mnogi pravijo na žalost. Jaz pravim morda tudi na srečo. Borci 5. korpusa so jeseni 1995. peli:

Dide Ale, ne pogajaj se,
Naša vojska bo ustvarjala meje.
Krajina je prebrodila krizo,
Zdaj vsi vemo, Drina je blizu.

Generali so se vendarle pokorili avtoriteti naše vlade (kot se vojska mora ravnati). Kot je zabeleženo v filmu Sana 95 – nedokončana zmaga, sta se Dudaković in Alagić nekaj dni delala gluha, poskušala sta zasedeti čim več ozemlja, nato pa sta ob steklenici viskija proslavila konec vojne.

Čeprav Skender-Vakuf ni bil osvobojen, kot tudi ne številna druga mesta, je naša vlada ravnala pravilno, ko je podpisala daytonski mir. Čeprav nepravičen, je bil pravičnejši od nadaljevanja vojne. Realnost, še posebej vojna, je preveč nepredvidljiva. Kot srbske oblasti niso mogle niti sanjati, da bodo, kljub popolni vojaški premoči, prišle na rob propada, tako tudi mi ne moremo vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi zavrnili ameriški mirovni proces in sami nadaljevali vojno, ker (in to se pogosto pozablja) je Tuđman konec septembra 95, po utopitvi hrvaških vojakov v narasli Uni, dejal, da hrvaške sile ne bodo nadaljevale.

Od sklenitve Daytonskega sporazuma do danes so Združene države najpomembnejši partner bošnjaške in na splošno probosanske politike. To pa ne pomeni, da se jim moramo metati pod noge, niti jim dovoliti, da se z nami obravnavajo z pomanjkanjem spoštovanja.

Izjava ameriške ambasade, v kateri obsoja postavitev spomenika Mehmedu Alagiću, predstavlja primer nespoštovanja, celo nedopustne drznosti do te države.

Kaj drugega reči o trditvi Ambasade, da „državljani te države zaslužijo boljše, kot da se osebi, obtoženi (sic!) vojnih zločinov, odaja čast s postavitvijo veličastnega spomenika na gori Vlašić“?

Govoriti o Alagiću, ki ni bil obsojen, v istem tonu kot o pravnomočno obsojenih za genocid, iztrebljenje ali pregon (kar v tem primeru ameriška ambasada počne) je neprimerno, celo gnilo. Še posebej, če upoštevamo, da je pred samo nekaj dnevi Benjamin Netanyahu, ki je obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za sistematično izstradanje Gaze, z vihrom navdušenja sprejet v ameriškem kongresu. Če že moraliziramo, potem ne velja quod licet Iovi, non licet bovi.

Za razliko od Netanyahua, Mehmed Alagić ni bil obtožen sistemskih zločinov, kot so genocid in zločini proti človeštvu, niti ni bil obsojen pred sodiščem zgodovine, kot je Milošević. Če bi bil spoznan za krivega, Alagiću ne bi bilo treba postavljati spomenika. Vendar pa se niti takrat ne bi mogel izenačiti z naročniki genocida, iztrebljenja ali pregona, ker je prvi princip mednarodnega prava, da niso vsi zločini enaki.

Vendar pa ni največji problem, da je veleposlanik Murphy izrazil nespoštovanje do nas. Problem je, da mu tisti, ki bi morali, ne upajo odgovoriti. Tisti, ki so zadolženi za obrambo dostojanstva te države, so to dostojanstvo pogazili. Tu predvsem mislim na Denisa Bećirovića, ki je kot pokrovitelj postavitve spomenika najprej sprejel vabilo k sodelovanju na slovesnosti, na koncu pa se ni pojavil. Ni celo poslal svojega odposlanca. In po izjavi ameriške ambasade je jasno, zakaj.

Združene države so sicer pomagale tej državi, da obstane, toda če se leta 1992 ljudje, kot je Mehmed Alagić, ne bi uprli agresorju, se leta 1995 ne bi imelo česa pomagati. Združene države še danes pomagajo pri ohranjanju miru in državnosti BiH, toda če se jim bomo metali pod noge, ne bo imelo česa pomagati. Če Alagića ni mogel ubiti metek, ga je pa ponižanje, zakaj ta država misli, da bo preživela v stanju, v kakršnem je zdaj?