Tiha kapitulacija bh. tožilcev: Brammertz išče pravico, ki je Tožilstvo BiH noče!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Tožilstvo BiH teh dni ne slavi uspeha, ampak prikriva nemoč. Potem ko je glavni tožilec Mehanizma Serge Brammertz iz Haaga sporočil, da je domačim institucijam posredoval preiskovalni spis o "posebno razvpitih zločinih proti človečnosti", je iz Tožilstva BiH prišel le en stavek: "Oblikovana je skupna ekipa."

Tiho. Brez podrobnosti. Brez volje. Brez strategije. Mediji so to novico skoraj površno posredovali. Prav tako kot je Tožilstvo poskušalo prikriti to dejstvo. Če ne bi bilo tako, ne bi morali tega slišati od Brammertza, ampak bi Tožilstvo BiH to samo sporočilo.

Tožilec Ivan Matešić se je sicer potrudil poudariti, da je bilo to "na njihovo pobudo". Toda vsakomur, ki vsaj površno spremlja delo Tožilstva, je jasno, da takšna novica ne odraža nobenega institucionalnega napredka, ampak, nasprotno, potrjuje institucionalni poraz.

Medtem ko se Brammertz pred Varnostnim svetom ZN obnaša kot tožilec, ki si prizadeva za resnico, domače Tožilstvo deluje kot pasivni izvajalec del, pod popolnim nadzorom. Ne partner v pravosodju, ampak administrativna služba mednarodnih pobud.

Namesto da bi do zdaj pokazali pobudo in moralno odločnost, nam je Tožilstvo BiH ponujalo obtožnice pod političnim pritiskom, v katerih je pogosto manjkal zločin, ostajalo pa je sporočilo, da je resnica prilagodljiva. Zaradi tega nimamo niti ene obtožnice za obleganje Sarajeva. Niti za obleganje Goražda. Ni niti javno dostopnega seznama "A" zadev, ki jih je Haag že zdavnaj posredoval. Imeli smo glavne tožilce, ki so govorili, a niso delali, ali pa so delali na revizionizmu, preganjajoč pripadnike Armije RBiH in MUP-a RBIH.

Zdaj, z Milankom Kajganićem na čelu (ki je bil sopodpisnik obtožnice v primeru Dobrovoljačka), in Ivanom Matešićem kot prvim možem Oddelka za vojne zločine, se zdi, da Tožilstvo formalno potrjuje svojo podrejenost. Ne morejo. Ne smejo. Ali, kar je najbolj nevarno, nočejo.

Statistika in praksa govorita, da jim to nikoli ni bil cilj.

Zato to ni uspeh pravice, ampak jasen indikator njenega konca. Vprašanje ni, ali bodo prišle obtožnice, ampak ali bo še kdo verjel, da prihajajo s pravega mesta.

Kajti država, ki ne sodi zločincem, kot bi morala, ni več država. To je prostor pod nadzorom in tišino, kjer se vse pogosteje sodi tistim, ki so branili, ne pa tistim, ki so napadali.

Zato, čeprav na papirju obstaja "skupna ekipa", je resničnost preprosta: Brammertz je prišel po pravico, ker ve, da je tukaj nihče več ne išče.