Med Kosovom in RS ni zgodovinske ali pravne podobnosti

Avtor: Azem Vllasi

Teza 'Kako je mogoče, da je Kosovo neodvisna država, RS pa ne' je korenina Vučićevih vsakodnevnih ponavljanj fraze 'Kosovo (Albanci) dobi vse, Srbija pa nič!'

Vučić dobro ve, da na Kosovu ne more dobiti ničesar, saj je Kosovo država s svojimi mejami, ozemljem in ustavnim sistemom. Neodvisnost Kosova je rezultat razpada Jugoslavije, v katerem je imelo Kosovo svojo ustavno identiteto in je bilo sestavni del jugoslovanske federacije.

Je tudi posledica dejstva, da je Srbija v nasprotju s takrat veljavnimi pogoji SFRJ ustave leta 1989 s silo in protizakonito kršila pravni ustavni status Kosova ter s tem kršila človekove in etnične pravice Albancev, ki so takrat predstavljali več kot 80 % prebivalstva Kosova. Tako je Srbija zamajala temelje Jugoslavije, kot je bila.

Ko pravi, da mora Srbija 'nekaj dobiti', Vučić cilja na RS, torej na polovico BiH. Od tod Dodikov grozilni 'Če bo Kosovo država, bo RS nato zahtevala neodvisnost na isti podlagi!'

Po zadnji ustavi SFRJ je bila Bosna in Hercegovina republika kot vse druge. Ko je postalo jasno, da se Jugoslavija razpada, je Evropska skupnost ustanovila tako imenovano Badinterjevo komisijo, ki je imela nalogo razlagati načela mednarodnega prava, po katerih se lahko ustvarjajo nove države. To je bila strokovna pomoč, namenjena izogibanju kaosa in vojn v procesu razpada Jugoslavije. Po načelih Badinterjeve komisije je BiH dobila pravico do državne neodvisnosti kot druge republike.

Vendar pa so politični predstavniki srbskega entiteta, s podporo Beograda, na koncu vztrajali, da Bosna in Hercegovina ostane del Jugoslavije, brez Slovenije in Hrvaške, kar bi se po mnenju Beograda preoblikovalo v nekakšno 'Veliko Srbijo'.

Bošnjaki, Hrvati in drugi državljani BiH, pa tudi dober del Srbov, s tem niso soglašali. Ker SFRJ po ustavi iz leta 1974 ni več obstajala, so zdaj želeli neodvisno državo. Po razglasitvi neodvisnosti je BiH pridobila mednarodno priznanje in postala članica OZN, tako kot Slovenija, Hrvaška in Makedonija.

Kosovo je bilo takrat pod srbsko okupacijo in je bilo prisiljeno ostati del Srbije. Črna Gora je prostovoljno, z 'Žabljaško ustavo', ostala v tako imenovani Zvezni republiki Jugoslaviji do referenduma o neodvisnosti Črne Gore leta 2006. Zgodovinsko dejstvo je, kako je Srbija nepričakovano zasedla Črno Goro leta 1918.

Kosovski Albanci niso sprejeli kršitve ustave Kosova leta 1989 ter stanja okupacije in apartheida. Ker se je srbski represija nad Albanci stopnjevala, so se (Albanci) uprli. Ključni dejavniki v mednarodni skupnosti so podprli legitimne pravice Albancev.

Končno, leta 1999, s pomočjo demokratičnega sveta, je albanski odpor uspel – Kosovo je bilo osvobojeno Srbije.

Svet OZN je sprejel Resolucijo 1244, ki je uvedla začasno upravo OZN (UNMIK) do končne rešitve statusa Kosova. NATO je napotil svoje enote na Kosovo (KFOR) za ohranjanje miru. Z Resolucijo OZN 1244 so vsi segmenti srbske suverenosti tam (vojska, policija, uprava, ustavna oblast itd.) prenehali obstajati.

Leta 2008, ponovno s pomočjo Varnostnega sveta OZN, na podlagi tako imenovanega Ahtisaarijevega načrta, je Kosovo postalo neodvisna država. Zato ni bilo 'samooklicano' neodvisno, kot Beograd nenehno govori.

Glede na pritožbo Srbije je Meddržavno sodišče odločilo, da izjava o neodvisnosti Kosova ni v nasprotju z mednarodnim pravom ali Resolucijo 1244.

Kosovo je priznalo 115 držav, vključno z Združenimi državami Amerike in zahodnoevropskimi državami.

Zato ni nobene podobnosti med načinom, kako je Kosovo pridobilo neodvisnost, in Republiko Srbsko.

Republika Srbska je bila prvotno ustanovljena na krvavih zločinih, kakršnih Evropa ni videla po drugi svetovni vojni. Genocid, etnično čiščenje, vojni zločini, zločini proti civilistom, sežiganje bogoslužnih objektov... In vse to z neposredno pobudo in podporo Beograda, s podporo jugoslovanske armade, ki je na koncu orožje prepustila tistim, ki so te zločine zagrešili. Vse to je potrdilo sodišče v Haagu za vojne zločine in kazni za ustanovitelje Republike Srbske.

Daytonski sporazum je imel za cilj ustaviti zločine in grozote vojne v Bosni. Hkrati je Daytonski sporazum BiH naredil nefunkcionalno državo. Ustvaril je dva entiteta, ki prej nista obstajala, z določenimi pooblastili. Kljub vsem napakam je Daytonski sporazum brez alternative priznal BiH kot neodvisno in suvereno državo z ozemljem in mejo, ki jo je imela kot zvezna enota Jugoslavije. Tako je ostala članica OZN. Republika Srbska je le entiteta znotraj BiH in nič več.

Težnje po promociji tega entiteta v državo, ki bi se pripojila Srbiji, le prebujajo nedavno preteklost, da bi razveljavili BiH kot državo. Bosna je vedno bila Bosna, s svojo identiteto in značilnostmi, celo pod drugimi osvajalci. In kljub prizadevanjem in poskusom sosedov, da bi jo uničili ali si jo prisvojili. Vendar pa zahodno od reke Drine nikoli ni bilo Srbije in je nikoli ne bo.

Glede na to bi vsi poskusi v tej smeri lahko škodovali le Srbiji kot državi; tudi zavajajo bosanske Srbe in jim otežujejo življenje v njihovi državi, BiH.

Povsem očitno je, da med Kosovom in RS ni nobene podobnosti. Vsi to vedo. Še posebej dobro to vedo v Srbiji. Vendar pa vlada v Beogradu zaradi svojih interesov še naprej drži bosanske Srbe za talce iluzij Velike Srbije.