Obletnica 'Oluje': Bo Dodik čestital svojemu partnerju Čoviću?

Avtor: Sead Omeragić

Praznovanje 22. obletnice hrvaške vojaške akcije 'Oluja' je v teku. V Bosni in Hercegovini je veliko ljudi, ki se sprašujejo, ali bo Milorad Dodik čestital svojemu partnerju Draganu Čoviću.

V RS Dodika grajajo zaradi številnih napak. Nekatere od teh se zdijo resnično nenavadne napake.

Aleksandra Pandurević, delegatka v parlamentu BiH, je pred kratkim izrazila svoje dvome o Dodiku: 'Ko samo pomislite ... kako molčijo o praznovanjih obletnic 'Oluje', ali ko se sreča in pozdravi Kolindo na poti na praznovanje vojaške akcije 'Maestral', v kateri je umrlo veliko Srbov, ali odločitev o opustitvi obtožb za zločine proti Srbom v Mrkonjić Gradu, ali dejstvo, da je Hrvaški izročil dokumente o Jasenovcu ...' Pandurevićeva je namigovala, da bi predsednik RS lahko bil hrvaški sodelavec.

Srbska stran trenutno odpira škatlo zločinov, ki je bila dolgo časa zaprta. Predvsem tiste v Mrkonjić Gradu. Zakaj so se ti zločini zgodili v mestu z civilnim prebivalstvom in malo vojaki? Nekateri menijo, da naj bi zločin v Mrkonjić Gradu uničil 'sožitje' in tako onesnažil rojstni kraj sodobne Bosne in Hercegovine. Zakaj so zločini proti civilnemu prebivalstvu v Krajini pometeni (in ohranjeni) pod preprogo? To ni le vprašanje Dodikovih dvojnih meril. V igri je veliko globlji problem: popolna izdaja Krajine na Hrvaškem.

Novinar Dragan Tanašič je pisal o zadnjih trenutkih Jovana Raškovića, prvega političnega voditelja Srbov iz Knina. Imela sta zaupljiv odnos. Rašković je Tanašiču dejal, da je bil Milošević 'zloben, hudoben in paranoičen'!

Po zadnjem srečanju z Miloševićem je Rašković vse povedal Tanašiču in poudaril, da je imel srbski voditelj nore zahteve: 'Profesor, naročili boste Srbom v Krajini, naj sprožijo nemire na Hrvaškem.'

'Jovan Rašković je bil izčrpan do smrti ... In ko se je z ogromnim naporom končno uspel dvigniti s stola, da bi zapustil pisarno, je Milošević izrekel svojo najbolj pošastno prošnjo: 'Profesor, počakajte, še nisem končal! Tudi vi bi morali organizirati umore uniformiranih Srbov v Krajini, policistov in vojakov, in reči, da so to storili Zenge, nato pa umakniti vse svoje delegate iz Sabora!'

'Dragan, zapomni si in si zapiši, kar vam bom povedal ... Popolnoma je nor! Videli boste, v eni noči nas bo izdal – vse Srbe – na Hrvaškem in v Bosni, izdal nas bo in nas pustil na cedilu ... To bo 'kristalna noč' za te uboge ljudi tam ... Že dolgo je pripravljeno in kuhano v Miloševićevi in Tuđmanovi kuhinji.'

Kmalu zatem je Tuđman prišel Miloševiću na pomoč. Iz 20-minutnega telefonskega pogovora so zagrebški mediji navedli le nekaj Raškovićevih stavkov iz konteksta, kot so: 'Srbi so nor narod!' Po tem je Raškovića na ulici napadli navadni ljudje, kar ga je dokončalo. Tanašič je prišel do zaključka: prepričan sem, da je bil ta zlobni akt posledica dogovora med Miloševićem in Tuđmanom, ki sta želela diskreditirati profesorja Raškovića med Srbi. Ker sta ravno takrat sklepala svoje 'zgodovinske' dogovore v Karađorđevu.' 

Še danes se mnogi spominjajo izjave Borisava Jovića iz leta 1991: 'Srbi na Hrvaškem so hrvaški problem in kar zadeva nas, Hrvati lahko z njimi storijo, kar hočejo. Lahko bi jih celo pekli na ražnju.' Aprila 1994 je Ferral Tribune poročal, da se je Jović nanašal na Srbe iz Krajine kot na 'te preklete Srbe'.

David Owen je v svojih spominih razkril, da je bil šokiran, ko sta mu in Cyrusu Vanceu takrat vodilna ruska diplomata, Andrej Kozyrev in Vitalij Čurkin, dejala, da nista 'prepričana o možnosti, da bi se Srbi postavili za svoje 'svete krave' – Kosovo in Krajino'.

Kninjska Krajina in Srbi iz Knina so bili depozit v nenehnih trgovinah med Miloševićem in Tuđmanom. Krajina je bila presežek in kot taka je predstavljala oviro v procesu delitve ozemelj. Zadnja in najtežja ofenzivna operacija na Bihać je bila namenjena etničnemu čiščenju območja Bihaćke Krajine od Bošnjakov in vrnitvi Srbov iz Knina domov. Vendar, ko je vojaška akcija spodletela, je Milošević dejal: 'Franjo, lahko imaš Cazinško Krajino. To je turška Hrvaška in mene ne zanima.'

Zato je bila 'Oluja' že zdavnaj dogovorjena med Tuđmanom in Miloševićem, njen cilj pa je bil izgon Srbov s Hrvaške. Obrambe praktično ni bilo, medtem ko so množični in brutalni poboji civilistov širili strah in preprečevali vrnitev Srbov na njihove domove.

Oseba, ki je bila najbolj seznanjena s temi dejstvi, je bil Milan Babić, funkcionar Republike Srbske Krajine. Kasneje je storil samomor, čeprav so obstajali sumi, da je bil dejansko umorjen. Milan Babić je nasprotoval sodelovanju s Karadžićem, ker ga je menil za lažnivca in goljufa. Vendar je moral iti v Pale. Nekoč, ko je prosil za pomoč Aleksa Buho, tako imenovanega zunanjega ministra Republike Srbske, ga je odpravil z besedami, da je že imel dovolj, da mu Tuđman ponuja 6 odstotkov bosanskega ozemlja, če se odrečejo Krajini. Bosna je bila že razdeljena med srbski in hrvaški fašizem. Bila je razdeljena tako natančno, da je bilo njeno ozemlje na voljo v odstotkih.

Na žalost je Karadžić prodajal Kninsko Krajino za cisterne z nafto in drobtinice iz Hrvaške za prebivalstvo RS. Leta 1995, nekaj mesecev preden naj bi sprožil 'Olujo', je Tuđman povečal pošiljke nafte za Karadžića. Dva konvoja z nafto, eden iz Splita, drugi iz Zadra, sta odšla v Bosno in Hercegovino. Vojaški opazovalci ZN so spremljali vse konvoje. Po njih naj bi bila nafta darilo Srbom za pomoč vojakom HVO in notranje razseljenim osebam po porazu proti Armadi RBiH.

Septembra 1994 je Hrvoje Šarinić razkril predlog, ki ga je Karadžić podal Tuđmanu: 'Bosanski Srbi so pripravljeni odreči se Kninu, čeprav so grozili, da se bodo združili z njim.' Šarinić piše o Srbu, poslovnežu iz Dunaja, ki je bil pogosto njegova povezava s Karadžićem. Tega septembra 1994 je 'poslovnež' Šariniću predlagal 'moški sporazum med Tuđmanom in Karadžićem'. Karadžić naj bi po sporazumu 'preprečil združitev Republike Srbske in Republike Srbske Krajine, Hrvaška pa naj bi v zameno zagotovila gospodarsko pomoč Republiki Srbski in ji pomagala pri političnem odpiranju.'

Eden od voditeljev SDS, Božidar Vučurević, je potrdil: 'Kolikor vem, obstaja moški sporazum med Tuđmanom, Miloševićem in Karadžićem o teritorialni menjavi ...'

In medtem ko sta Slavonija in avtonomne krajine padale, je Karadžić obstreljeval Sarajevo, Bihać in koridor pri Brčkem in Odžaku. Vse to le potrjuje, da je bila RS ustanovljena ne le na genocidu nad Bošnjaki, ampak tudi na žrtvovanju Srbov iz Krajine. Šlo je za kombinacijo zločina in trgovine z človeškimi življenji in ozemlji, neznano zgodovini. Omeniti je treba, da se je organizirana izselitev srbskega prebivalstva iz Kninske Krajine začela več dni pred 'Olujom', ki naj bi bila nenadna operacija.

Obstaja preveč skrivnosti, ki jih tako hrvaška kot srbska stran še vedno skrivata pred svojimi državljani. Če bi le Dodik čestital Čoviću za uspešno preganjanje Srbov iz Knina, bi ena največjih laži v regiji postala dokončno sprejemljiva.

Obstaja veliko dejstev, ki kažejo na to, da se sodelovanje voditeljev HDZ in SNSD dokončno opira na pretekle dogovore Miloševića in Tuđmana, Karadžića in Bobana. Poceni žalostinke in še cenejše solze srbskih medijev o usodi Srbov iz Hrvaške je vse, kar je danes ostalo.