Recept za volilni boj: bodisi vsi za pogajalsko mizo ali nihče!

Amina Čorbo Zećo

Ameriški in evropski diplomata Matthew Palmer in Angelina Eichhorst bosta kmalu prispela v BiH na nov krog pogovorov s predstavniki političnih strank, namenjenih doseganju dogovora o spremembah volilnega zakona BiH.

Prej sta morala odpovedati en obisk, ker so vse stranke, ki veljajo za probosanske, izrazile enotno stališče, da ne bo pogajanj, dokler traja blokada institucij BiH in dokler Milorad Dodik vodi separatistično politiko ter grozi z odcepitvijo.

SDA je pozvala k enotnemu, konkretnemu in odločnemu političnemu odzivu probosanskih političnih sil.

»Takšen pristop je potreben v pogovorih o reformi ustave BiH in volilne zakonodaje, pa tudi skupen odgovor na dilemo, ali naj o tej temi sploh razpravljamo, dokler delo državnih institucij ni odblokirano in napad na ustavni red ustavljen,« so predstavniki SDA izjavili 13. decembra lani.

Okoliščine, ki so privedle do prekinitve pogajanj, v katerih je Dragan Čović ohranjal maksimalističen pristop, zahtevajoč vse, in s srčno pomočjo Dodika, ostajajo enake. Blokada institucij BiH še vedno traja, Dodik pa ne odstopa niti za milimeter od svojih zamisli o razlastitvi institucij BiH in vrnitvi pristojnosti Republiki Srbski.

HDZ in SNSD se v tej situaciji obnašata enako, le da se razmerje moči v probosanskem bloku spreminja, kar je lahko nevarno za državo BiH!

Prihajajo sporočila SDA, da se bodo udeležili pogovorov; najprej je Safet Softić nesramno napovedal kompromis (in velja omeniti, da je lani napovedal umik iz pogajanj), nato pa so prišla sporočila iz medijev blizu SDA, da bodo probosanske stranke, če se ne vključijo v pogajanja, storile enako kot Milorad Dodik.

Toda vsakemu normalnemu človeku je jasno, da ni isto zavrniti Palmerja v pogajanjih in sprejeti sklepe v skupščini RS, ki rušijo državo ali ne priznavajo visokega predstavnika v BiH ter omalovažujejo njegovo pomembno vlogo.

Kaj se torej v resnici dogaja?

Razlago trenutnega stanja je treba iskati tudi v tako imenovanem ne-papirju, ki ga je Palmer razdelil na veleposlaništvih v Sarajevu, načrt pa je bil »osredotočiti stranke na področja soglasja«. Po tem je bilo navedeno, da se SDP, NiP, SBB in NS strinjajo s pogajanji na podlagi pogojnih modelov in dokazujejo, da nobena stranka v FBiH, razen DF, ne deli vztrajanja SDA, da je razprava o volilni reformi povezana s funkcionalnostjo Federacije BiH.

Cilj je bil oddaljiti civilne opcije od tistih na desnici. In zdaj je odgovor na ključno vprašanje zelo jasen. Če probosanske stranke nimajo enotnega cilja, bi kompromis, ki bi ustrezal Čoviću, pomenil konec države in uvedbo apartheida, torej »ogrevanje« odnosov med Bošnjaki in Hrvati, pa tudi konec demokracije v BiH.

SDP je ostal trden v svojem stališču, ki je upravičeno, da ne bi smelo biti pogajanj, ker ni pogojev zanje in so institucije BiH še vedno blokirane, zdaj pa se postavlja drugo vprašanje. Ali je modro pustiti SDA, da se pogaja sama, niti NIP niti SBB ne bosta zavrnila odhoda od pogajalske mize! Oddaljitev civilnih opcij od mize bi še vedno pomenila, da Čović lažje doseže cilj.

Kajti sprememba stališča znotraj SDA glede sodelovanja v pogajanjih pomeni, da so še vedno pripravljeni na kompromis in morebitne koncesije, v tem primeru pa jih mora nekdo preprečiti. Nekateri ugibajo, da SDA ne bi klicala drugih, da bi bili priče njihovi izdaji. Zato je trditi, da je bilo nekaj že dogovorjeno v tem trenutku, nevarno, to pomeni, da so vsi tisti, ki vedo, da je »nekaj dogovorjeno«, dolžni povedati javnosti kaj, in na koncu to preprečiti!

Kajti po tej bitki bodo ves hrup in zmagoslavje, kot je »povedali smo vam, da so se že dogovorili«, nepomembni.

Recept je zelo preprost – bodisi vsi za pogajalsko mizo ali nihče!

Karkoli drugega bi pomenilo uresničitev Čovićevega načrta, ki mu Dodik zelo pomaga, in zato je pripravljen, skupaj z nastopom z Vučićem, vrniti v institucije BiH!