The 'Marićs' who relativize the growing evil in BiH are more dangerous than the SNSD and HDZ

Ernad Metaj

SNSD in HDZ, Mostar in Banja Luka, sta ta dva dni ponovno trdno povezana z ideologijo zla, ki se le kaže na različne načine. HDZ in SNSD pod krinko obračuna s komunisti, katerih vidni člani so bili nekoč njuni voditelji, širita sovraštvo in nestrpnost do vseh narodov, ki se po naključju znajdejo v manjšini na določenem ozemlju.

Ljubezen med Miloradom Dodikom in Draganom Čovićem pa obstaja zgolj zaradi osebne koristi, od katere Srbi v Mostarju in Hrvati v RS nimajo nobene koristi. Dodik in Čović sta prijatelja, Srbi in Hrvati pa ne moreta biti (prijatelja). Njihov skupni sovražnik so Bošnjaki, katerih politični predstavniki, kot je predsednik mostarske mestne uprave Salem Marić iz SDA, še naprej relativizirajo fašizem, v upanju, da jim bo to pomagalo ohraniti koalicijske odnose.

Znano je, kdo in zakaj pogosto oskruni Partizansko pokopališče v Mostarju. Gre za delo mladih fašistov, uličnih huliganov, ki jih je vnaprej pomilostila oblast, ki ima politični nadzor nad ministrstvom za notranje zadeve HNK. To so nove generacije »ustašev«, ki jih je z sovraštvom napolnil del politike in družbe, ki ima svoje pomočnike med nekaterimi bošnjaškimi političnimi predstavniki. To so otroci, katerim »politiki držijo glave na panju«. To se je živo pokazalo med napadom članov navijaške skupine Ultrasi na mostarsko Mahalo, od koder so napadalci komajda pobegnili živi.

Sovraštvo, ki ga politika proizvaja v Mostarju, je že vodilo v mednacionalne spopade, vendar ga politični predstavniki SDA zaradi svojega deleža oblasti ignorirajo, zato še naprej relativizirajo fašizem. Za Marića nove kljukaste križe, ki oskrunijo Partizansko pokopališče, niso prava slika Mostarja. V mestu na Neretvi cvetita ljubezen in strpnost le v očeh politikov na oblasti, tako kot se je teh dni pokazalo v Janji, Srebrenici, Prijedoru, Banja Luki…

Streli okoli mošej, četniška koreografija med božičem, namenjena prestrašitvi povratnikov, predsednik SNSD Milorad Dodik vidi le kot naključna dejanja posameznikov, ki jih je treba preganjati. Njegovemu zanikanju pa nasprotuje upravičen sum predstavnikov Stranke za BiH iz Prijedora, da so provokacije Bošnjakov in poveličevanje vojaških zločincev, ki so se zgodili pred mestno mošejo, organizirali srbski skrajneži, ki jim je sledila policija.

Da je relativiziranje zla le politična mantra, je dokazala parada policijskih enot RS, ki bi morale verjetno varovati vse državljane RS.

»Za križ, za križ Nemanjićev, za slavo, za slavo Obilićevo!« – so peli pripadniki specialne enote, ki bi morali varovati vse državljane RS.

S pesmijo, ki pravi, da »je Srbov več kot listja, komunizma pa ni več«, je ministrstvo za notranje zadeve RS pristalo, da se javno pobarva kot četniki, kar institucionalno sporoča drugim narodom, da RS ni bila ustvarjena kot njihov dom.

Fašizem je v BiH dvignil glavo že zdavnaj in to je, ali se Marić strinja ali ne, slika Mostarja, Banja Luke in vseh mest v BiH, kjer se provokacije in incidenti ne dogajajo več le občasno. Marić, kot eksponent politike SDA, ki že leta uspešno deli ljudi v Mostarju s HDZ in le uspešno »osvobaja« državljane od javnih dobrin s prenosom na partijske tajkune, bi moral končno priznati svoje napake in prenehati relativizirati zlo, ki grozi, da bo vodilo v širše spopade.

Za razliko od Marića in njemu podobnih, katerih politiko že dolgo napajajo medetnični incidenti, se mnogi povratniki že dolgo ne naspijo mirno. Naloga Marića in vseh politikov, ki jim je iskreno mar za mir in sobivanje v BiH, bi morala biti, da se odločno uprejo politikam, ki svoj obstoj in kampanjo temeljijo na dejanjih skrajnežev na terenu.

Vse, kar danes živimo v BiH, me spominja na status Ahmeda Burića na Facebooku po objavljenih volilnih rezultatih leta 2018. Obupani Burić je zapisal: »EU nas noče, sami ne vemo kako. Veselo še štiri leta tega. Kdor zadnji ostane, naj pusti ključ na veleposlaništvu ZDA.«

S tega vidika se je pokazala Burićeva preroška sposobnost, ki bi bila lahko letos še bolj obupna, če na naslednjih volitvah ne bo zagotovljeno elektronsko glasovanje in štetje glasovnic. Če politike, ki nas že 25 let delijo in držijo v temi, ne bodo kaznovane, potem ključa ne bo treba nikamor puščati, ker ne bo ničesar za odkleniti.

Vse, kar danes živimo v BiH, me spominja na status Ahmeda Burića na Facebooku po objavljenih volilnih rezultatih leta 2018. Obupani Burić je zapisal: »EU nas noče, sami ne vemo kako. Veselo še štiri leta tega. Kdor zadnji ostane, naj pusti ključ na veleposlaništvu ZDA.«

S tega vidika Burićevi preroški sposobnosti ni mogoče oporekati. Letos bi bil lahko še bolj obupen, če na naslednjih volitvah ne bo zagotovljeno elektronsko glasovanje in štetje glasovnic. Če politike, ki nas že 25 let delijo in držijo v temi, ne bodo kaznovane, potem ključa ne bo treba nikamor puščati, ker ne bo ničesar za odkleniti.