Skrivnosti v OSA, tragična zgodba izgnanih poslovnežev, ki v Nemčiji niso grožnja

(Patria) - Več kot štiri leta oče in sin Bećir in Alban Kelmendi, ki sta v BiH vodila uspešno tovarno Adolado, ne moreta vstopiti v BiH, niti ne moreta dobiti informacije, na podlagi katerih ju je Obveščevalno-varnostna agencija (OSA) označila za nevarna za nacionalno varnost.

Na podlagi teh operativnih spoznanj jima je bilo izdano sklepa o izgonu iz BiH in prepovedi vstopa v našo državo za obdobje štirih let. Nedavno je za Albana potekel rok prepovedi, vendar v BiH spet ne more, čeprav mu ni bil vročen nov sklep o prepovedi vstopa.

- Glede na to, da je bilo nemogoče dobiti informacijo o trenutnem statusu osebe, ki jo zastopam, je Alban nedavno krenil proti BiH. Na mejnem prehodu mu niso dovolili vstopa z utemeljitvijo, da obstajajo informacije varnostnih agencij, na podlagi katerih postopajo, je za Patrijo povedal odvetnik Izet Laličić.

Ta zgodba odpira dilemo, ali se lahko diskrecijska pravica pripadnikov OSA, ki temelji na subjektivnih ocenah posameznikov, zlorabi tako, da se posameznikom grobo kršijo človekove pravice.

V konkretnem primeru so posledice „skrivnih“ spoznanj OSA bistveno večje od osebne tragedije tistih, ki jim je bil ukrep izrečen. Posledice odločitve državnih institucij je utrpela cela družina, ki je morala zapustiti BiH, ravnanje OSA pa je neposredno škodovalo gospodarstvu BiH in ogrozilo eksistenco 90 zaposlenih v podjetjih, ki jih je imela družina Kelmendi v BiH.

- Najbolj me boli, ker ne vem, kaj se meni in mojemu sinu očita. Nikoli nismo imeli težav z zakonom, letno smo ustvarjali do milijon mark dobička, od katerega smo redno plačevali davke, tako kot smo plačevali davke od dohodkov naših zaposlenih. Če je kaj narobe, bi me lahko aretirali, sodili bi mi, nimam nič proti, ampak da vas nekdo razglasi za grožnjo nacionalni varnosti, to je širša dimenzija in me strašno boli, da me brez predloženih dokazov uvrščajo v kategorijo kriminalcev ali teroristov, je za Patrijo izjavil Bećir Kelmendi.

Naš sogovornik ima nemško državljanstvo. V tej državi je ugledni gospodarstvenik, ki ima danes razširjene posle na Hrvaškem in v Srbiji. Ima poslovne stike po vsem svetu in povsod je dobrodošel, razen v BiH, in to na podlagi varnostnih ocen, ki so znane le tistim, ki jih zbirajo. Brez možnosti, da se tisti, ki so izgnani, seznanijo ali morda izjasnijo o navedbah, ki jih bremenijo, je resno ogrožena domneva nedolžnosti kot ene temeljnih človekovih pravic.

Vse je mogoče v državi, kjer je „državna skrivnost“ diploma prvega moža OSA in kjer se do nezavesti politizira delo parlamentarne komisije, ki bi morala izvajati civilni nadzor nad delom OSA.

V primeru Kelmendi je Komisija ostala nema vse te zadnje štiri leta, kar ni praksa v vsakem primeru, ki bi ga morala obravnavati.

Res je, da Komisija redko zaseda, ker se vedno najdejo politični razlogi za njeno oviranje, kot je trenutno situacija s predstavniki HDZ v BiH. 

Prej je bil problem zaradi sodelovanja Nikole Špirića v njej, ki je na črni listi ZDA zaradi spoznanj o visoki korupciji, in ki je bil ponovno imenovan, da nadzoruje tiste, ki bi se morali najresneje ukvarjati z njegovim delom.

Problem Kelmendijev je, da se sodišča v BiH niso spuščala v oceno upravičenosti podatkov, pridobljenih s preiskavo OSA, saj menijo, da imajo zakonsko podlago za tajnost zbranih informacij.

Družina Kelmendi se ni spuščala v pravno bitko pred Sodiščem za človekove pravice, ker poteče rok izrečene prepovedi. Kot smo že napisali, je Albanu Kelmendiju ta potekel avgusta lani, Bećiru pa bi moral potekti marca letos.

Dejstvo, da Alban kljub poteku prepovedi na podlagi „skrivnih“ podatkov spet ne more v BiH, pri njegovem očetu gasi upanje, da bi se lahko spet vrnil v BiH, ki jo smatra za svojo domovino.

- Seveda bi se rad vrnil. Veliko življenja sem preživel tam, tam so se mi rodili vnuki, tam je naše premoženje. Spet bi zagnal posel, ker sem človek z idejami. BiH je raj za poslovanje, tam ni potrebe, da se karkoli dela nelegalno, kdor v sodobnem svetu ni pripravljen plačati 10 odstotkov davka na dobiček, naj se ne ukvarja s poslom, nam je povedal Bećir Kelmendi.

Zanimivo je, da so bili sklepi o izgonu iz BiH izdani v trenutkih, ko so Kelmendijevi prišli v situacijo, da bi lahko uveljavili pravico do stalnega prebivališča in zaprosili za državljanstvo BiH, še posebej sin Alban, ki se je poročil z Bosanko.

Če bi dobili državljanstvo, ne bi bilo več „skrivnosti“, saj bi po zakonu pred sodiščem imeli priložnost dokazovati svojo nedolžnost. Morda pa nekomu ustreza, da se nedolžnost plačuje.