Skrivnosti ministrovega računalnika Marića

Čeprav nenaden in za nevedne zmeden, a vendar pričakovan in predvidljiv odhod hrvaškega ministra za državne nepremičnine Vlade RH Gorana Marića. Skopa vsebina ministrovega odstopa nakazuje, da se za hribom valja le uvod v kriminal ogromnih razsežnosti. Mimogrede se sprašujem, kako vse to doživljajo moji (bosanskohercegovski) Gorani Marići, brata po istovrstnosti "kriminala", katerih ni prav malo. Razmetavala sta Goran in oni po izdašni paši nezaščitene državne lastnine. 

Formalni predlagatelj spremembe člena 71. Zakona o upravljanju državne lastnine RH je bil prav samodelegirani Goran Marić. Javnosti je že dobro znano, kakšne posledice za proračun BiH in njenih entitet so nastale najprej s prikrivanjem večletne kraje na bh. lastnini na Hrvaškem, nato pa z ignoriranjem mednarodnega sporazuma o sukcesiji in enostranskim izpodbijanjem same pravice lastništva do te lastnine, ter drznim njenim zmanjšanjem na "lastnino brez lastnika". Bil je to le uvod v končni cilj – popolno razlastitev in zanikanje sosednjega – državnega bh. lastninskega suvereniteta. Reklo bi se nič novega od sosedov. 

Ob ukvarjanju s sukcesijo in državno lastnino so se mi približali mnogi. Motivi so bili pisani, moralni, manj moralni in nemoralni. Šele v tem sem spoznal, da Republika Hrvaška razpolaga s tistim, česar bh. institucije nikoli niso uspele ustvariti, famozni register lastnine Bosne in Hercegovine na svojem ozemlju, tako nepremične kot premične. Bh. oblasti ga nikoli niso niti zahtevale, malo verjeti pa je, da bi jim bil sploh dostopen od Vlade Republike Hrvaške. Po naravi svoje pristojnosti je bil "gospodar" popolnega registra prav Ministrstvo za državno lastnino RH in njegov nekronani gospodar minister Goran Marić. 

Goran Marić je v svoja spoznanja in verjetno tudi v svoj poslovni računalnik shranil vse skrivnosti desetletnih kraje sukcesijske lastnine BiH na Hrvaškem (verjeti je, da se to nanaša tudi na lastnino drugih držav naslednic, npr. Srbije). Marićeva spoznanja so dovolj velik ščit za zaščito v morebitnem kazensko-pravnem pregonu, s čimer bodo mnogi tranzicijski tajkuni in oblastniki prisiljeni goreče braniti Marićeve "grehe". Če ta ščit ne bo zdržal, se bo odprla Pandorina skrinjica regionalnega transnacionalnega organiziranega kriminala. Ne bodo prizaneseni mnogi nekdanji nosilci oblasti in odgovornih funkcij ne le v tranzicijski bivši SFRJ, ampak tudi v znanih in neznanih privatizacijsko-investicijskih skladih po svetu, še posebej pa tistih na poštne nabiralnike offshore podjetij po odročnih svetovnih otokih.

Častni so bili tisti, ki so imeli dostop do Marićevega računalnika, privilegirano, daleč od oči lastnika so dobivali možnost katalogiziranega izbora atraktivnih lokacij tuje lastnine, kar je bila skoraj končana zgodba za izpolnitev njihovih želja o posedovanju iste. Tam so bili na uslugi Goran in Gorani, ki so z veščim gibanjem skozi gozd uredb, zakonov in podzakonskih aktov z lahkoto iskali možnosti, kako brez posledic ugoditi njihovi želji. Tako so nastajale nove in aktualne poslovne elite v tranzicijskem obdobju ex. jugoslovanskih novonastalih držav. 

In na koncu ni odveč trditi Mariću in Marićem, da je le majhen del bh. lastnine na Hrvaškem lahko bil rešitev in ohranitev za stečajno-davljene bh. "gigante" in na desetine tisoč njihovih osiromašenih zaposlenih. Ne namerno, ampak z jasnim povodom trdim, da bi bile težave Aluminija, Krivaje, Energoinvesta, Incela, Rudi Čajevca in mnogih drugih izginulih bh. podjetij obvladljive. Na žalost tudi oseba z dvema državama, tisto po rojstvu - BiH, in tisto po življenju - RH, Gruđanin Goran Marić, ni imel senzibiliteta, da bi s svojo močjo in položajem ponudil roko pomoči. 

Bog, še enkrat se sprašujem, kako se počutijo moji bosanskohercegovski Marići.