Popolnoma nori...

Treba biti „popolnoma nor“, če trditi, da v Bosni in Hercegovini niso bili storjeni zločini zastrašujočih razsežnosti. Treba biti bolj nor od načrtovalcev in izvršiteljev teh zločinov, celo bolj nor od samega RK, saj niti on ni tako nor, da bi svojo obrambo temeljil na izpodbijanju očitnih dejstev, ampak je za zagovornika najel mojstra postopkov in tehničnih podrobnosti ter se „branil“ z izpodbijanjem procesa... Niso nam bila potrebna odzivanja na sodbo, da bi nam postalo jasno, da živimo v „norišnici“.

In dobro... obsojen je... na dosmrtno ječo, tako kot tisti pred njim. Eden kot vojaški, drugi kot politični ustvarjalec in izvršitelj... Razen majhnega zadoščenja tistim, ki so jima ta dva imenovana in mnogi drugi neimenovani povzročili največjo bolečino, je malo verjetno, da se bo po drugi – tako kot se ni po prvi – sodbi kaj spremenilo.

Ampak moram vprašati: Kaj zdaj?

Ali obstaja obveznost neke institucije ali instrumenta mednarodne skupnosti, ki bo iz katerega koli razloga – vsi so popolnoma legitimni – sprejela odločitev, da zloglasne Daytonske mirovne sporazume z vsemi njihovimi aneksi odloži v arhiv in sproži proces redefiniranja notranjega statusa Bosne in Hercegovine, njene upravne ureditve in zlonamerne organizacije, ki so – kot je bilo že večkrat razsojeno, včeraj pa spet – rezultat in posledica genocida, zločinov proti človeštvu in kršitev zakonov in običajev vojskovanja?

Pričakovati, da se bo kaj takega zgodilo od znotraj, je nevarno in enako pričakovanju, da se bo konzerva sama odprla. Konzerva se namreč od znotraj odpre le, če je vsebini do te mere potekel rok trajanja in se je tako pokvarila, da se konzerva napihne in eksplodira. Bosanski konzervi pa nikoli ni bilo treba veliko, da bi se zgodila ta dva kritična dejavnika. Poleg tega kaj podobnega reformiranju BiH od znotraj preprosto ni mogoče niti logično, ker so vse njene institucije, vključno z ustavnim sodiščem, dolžne varovati njen ustavni red. Z drugimi besedami, treba biti bolj nor od „popolnoma norih“ in od predobro plačanih birokratov od zakonodajne do izvršilne oblasti pričakovati, da bodo ukinili sami sebe.

Kar zadeva politične subjekte... kolikor so ali niso predstavniki volje celo svojih narodov (niso, ker so te tri nacionalne reprezentacije /MD je v politični besednjak uvedel športni pojmovnik, čeprav bi bil medicinski po več osnovah neprimerno ustreznejši/ resnično, rezultatski kazalnik volje tistih, ki so glasovali, vendar so v konkretnem primeru le kazalnik nepopolnosti demokracije, za katero je tudi njen izumitelj trdil, da sistem, v katerem lahko trije idioti preglasujejo dva genija, stoji na majavih nogah... Z drugimi besedami, katera odločitev je lahko pravno veljavna, legalna in legitimna, če zanjo – demokratično – ni glasovalo več kot polovica volivcev (vzdržani in neveljavni glasovnice), ki so neposreden kazalnik nezadovoljstva s ponujenimi možnostmi? Vendar to zdaj ni tako pomembno... Ljubiti to deželo in ljubiti njene skrbnike sta dva konca izjemno dolge palice. Dovolj je, da ugotovimo, da od teh ne moremo pričakovati nič dobrega.

Zato je edino logično, od zunaj... torej neka „mednarodna skupnost“ in neka reforma, ki bo vsem ljudem omogočila enake pravice v vseh delih države, kakor koli se že imenujejo... tako ljudje kot deli države.

Ali sploh obstaja teoretična možnost, da si nekdo – kdor koli – v trenutni razporeditvi in prerazporejanju geostrateških interesov, kjer Balkan služi le za dokazovanje moči in oblasti, upa sprejeti odločitev, postaviti vprašanje in sprožiti proces prepovedi zanikanja sodb Sodišča in Mehanizma ter povzdigniti glas zaradi nadaljevanja izvajanja združenih zločinskih podvigov, da ne rečem predlagati strogega sankcioniranja česar koli in kogar koli, ki si celo pomisli, kaj šele javno promovira in politiko utemeljuje na končanju vojne z drugimi sredstvi? Ali bo kdaj kdo odgovarjal za nadaljnje preganjanje, deportacije, teroriziranje civilistov in jemanje prebivalcev cele države za talce od januarja 1996 do danes? Ali se bodo vsi delali „popolnoma nore“ in nadaljevali, kot da se niti takrat niti zdaj ne dogaja nič posebnega...

Hočem reči, da če nikomur ne pade na pamet, da je treba tukaj nekaj – vse – spremeniti, preurediti in reformirati... in če nihče ne stori ničesar v tej smeri, bo „Daytonska Bosna in Hercegovina“ abstrahirala pomen katere koli in kakršne koli sodbe katerega koli mednarodnega sodišča, tribunala ali mehanizmov... in dva obsojena za storitev bosta manj kriva od množice anonimnih uradnikov, ki se bodo delali „popolnoma nore“ in z opustitvijo dejanja obsodili – če že niso – neštevilno množico še nerojenih na dosmrtno ječo v deželi, prepuščeni „popolnoma norim“ naslednikom in nadaljevalcem politik vojnih zločincev.