Pričevalec genocida Hasan Nuhanović: Ko Vučić žveči zastavo!

Piše: Hasan Nuhanović/istraga.ba

Kot sem pričakoval, v navijaškem slogu, s štetjem vzdržanih in tistih, ki so bili proti, z zastavo čez ramo (in usta, česar nisem pričakoval) kot da je dejstvo, da je storitev genocida stvar začasne arbitraže in števila glasov, ki jih ambasadorji 193 članic ZN dajejo na seji Generalne skupščine, ob vseh političnih in diplomatskih kalkulacijah, ki jih ima vsaka od teh držav glede tega ali katerega drugega vprašanja, je Vučić s smehom in nasmehom na obrazu, medtem ko je sedel na tej seji, komentiral debakel svoje države.

Vučić je ta debakel opisal kot „moralno zmago Srbije“.

Kancler Zvezne republike Nemčije, Willy Brandt, je 7. decembra 1970. v Varšavi pokleknil in se poklonil žrtvam holokavsta.

Pravijo, da niti njegovi najbližji sodelavci niso vedeli, da bo to storil, in da so nekateri celo pozneje negodovali. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj je Willy Brandt v tistem trenutku mislil: ali je ta gesta storil zaradi Judov, žrtev holokavsta, ali zaradi Nemcev, ki so že 25 let nosili ogromno breme, ki so ga na ramena nemškega naroda naložili nemški nacisti, ali je Willy Brandt pokleknil in prosil odpuščanja tako za ene kot za druge – tako za žrtve holokavsta kot za Nemce, da bi jim s pleč snel vsaj del tega zgodovinskega bremena.

Grozno grde so slike in posnetki naših medijev, ki se predvajajo v pisarnah združenj in domovih mater Srebrenice, kjer kamera snema vsak njihov grč, reakcijo in pogled v očeh po objavi, da je Karadžić obsojen, Mladić obsojen, v tem primeru pa da je bila Resolucija sprejeta v New Yorku.

Nato sledi aplavz. Kot da bi nek naš nogometni ali košarkarski tim igral v finalu za ligo prvakov, pa naj bi to s zastavami na hrbtu proslavili na velikem platnu.

Nič od tega, kar se je zgodilo pred dvema dnevoma v New Yorku, nima zveze z kakršno koli evforijo, ko na svetovnem odru morebiti zmaga kakšen „naš“ tim. Ta tim, ki je glasoval za Resolucijo, je skupina držav, ki so prepoznale pomen te Resolucije, s katero se bo svet vsakega 11. julija spominjal Srebrenice – Bosne in Hercegovine. Najprej zaradi sebe in prihodnosti sveta, nato pa tudi zaradi žrtev. Kakor bi se nas svet lahko spominjal po nečem dobrem.

Kakor bi se genocid v Srebrenici ne zgodil.

Ko je haaško sodišče izdajalo sodbe za genocid, ki je bil kasneje ponovno potrjen leta 2007 s sodbo Meddržavnega sodišča pravice v istem mestu, se v življenjih mater, katerih otroci so bili ubiti, otrok, katerih očetje in dedje so bili ubiti julija 1995, žensk, katerih bratje, očetje in možje so bili ubiti, v njihovih življenjih, v mojem življenju po tem, ko so mi julija 1995. ubili očeta, mater in brata, nič ni spremenilo.

Za odtenek je naše življenje dobilo malo več smisla, ker smo izvedeli, da je naša bolečina prepoznana in priznana, da je resnica sodno ugotovljena in da je nihče nikoli več ne bo mogel postaviti pod vprašaj.

Prav to, to zgodovinsko in sodno resnico, na najslabši možni groteskni način Vučić in Dodik poskušata teh dneh postaviti pod vprašaj, verjetno v upanju, da bo en del Srbov na obeh straneh Drine, kot je bilo tudi leta 1992 ali 1995, slepo in poslušno sledil njuni zanikovalni in revizionistični ideologiji, tako kot je en del Srbov sledil ideologiji Karadžića, Mladića in Miloševića – ki so vsi končali na smetišču zgodovine.

Ostali smo brez sape teh nekaj tednov mi, ki smo preživeli genocid v Srebrenici, ponavljajoč mantro, da za genocid ni in ne more biti odgovoren srbski narod in da za ta ali katerikoli drug genocid ne obstaja kolektivna odgovornost kateregakoli naroda.

Genocid je po definiciji zločin nad kolektivom na etnični, verski, rasni ali nacionalni osnovi (Konvencija ZN iz leta 1948), vendar če bi kdaj pomislili, da je za genocid lahko odgovoren cel narod, bi se ideološko uvrstili na stran tistih, ki so genocid storili.

Ne bi bilo ideološke razlike med žrtvami genocida in tistimi, ki so ga storili.

In to je tisto, na kar, trdim in verjamem, stavita tako Vučić kot Dodik: da izenačita žrtve genocida z ideologijo, ki je povzročila genocid, nato pa bi se, post festum, postavil znak enakosti med storilce (čigar kazenska odgovornost je individualizirana v sodbah) in tiste, nad katerimi je bil genocid storjen.

Ta nacionalna homogenizacija je v skladu s politično in ideološko usmeritvijo „vsi Srbi pod eno zastavo“ cilj tako Dodika kot Vučića, tako teh dni ob Resoluciji kot katerikoli drug dan – kot edini modus operandi, s katerim lahko vladajo na krilih srpstva.

Ta politični modus operandi je bil in je mogoč tudi danes prepoznati pri nacionalnih strankah iz drugih politik/narodov/držav/strani na območju bivše Jugoslavije, vendar z eno ogromno razliko: nobena druga od teh drugih politik/strani ni v obdobju 1991.-1999. storila genocida.

V Republiki Srpski je vse srbsko: entiteta je srbska, ceste so Srbske ceste, gozdovi so Srbski gozdovi, vode so Srbske vode, železnica je Železnica Srpske itd. – edino genocid ni „srbski“.

Toda medtem ko mi, ki smo ta genocid preživeli, 29 let nenehno ponavljamo, da genocid ni srbski, da noben narod ni in ne more biti genociden, vodilni srbski politiki na obeh straneh Drine trdijo, da se s sodbami mednarodnih sodišč (v Haagu) in Resolucijo, ki je bila pred dvema dnevoma sprejeta v New Yorku, srbski narod razglaša za genocidnega.

Ni in ne more biti srbski ali katerikoli drug narod genociden. Ponavljam to po vrsti, ki je ne poznam več.

Če bi bilo tako, in ni, mojega življenja v Bosni in Hercegovini ne bi bilo več mogoče. Ker ne bi mogel deliti sosedstva z genocidnim narodom: ker bi vsako osebo srbske narodnosti štel za genocidno.

Ali ljudje razumete posledice takšne trditve, četudi bi bila postavljena hipotetično.

Srbija je dvakrat vojskovala z Nemčijo. V Kragujevcu je 21.10.1941. streljali več kot 2.000 Srbov, med katerimi je bilo veliko dijakov srednje šole.

München je morda drugo mesto po številu Srbov zunaj Srbije in Balkana po Dunaju. Na Dunaju, od koder je general Lehr, ki je poveljeval bombardiranju Beograda, pravijo, živi 200.000 Srbov. Ko govorimo o Musolinijevih zločinih, govorimo o fašistih, ne o Italijanih. Ko govorimo o Hitlerjevih zločinih, govorimo o nacistih, ne o Nemcih.

Nekdanji Visoki predstavnik v BiH (do leta 2007), nemški politik in diplomat Christian Schwarz Schilling, je v eni naši TV oddaji, ki sem si jo dobro zapomnil, rekel (parafr.): Denacifikacija v Nemčiji ne bi bila mogoča brez Američanov, ki so bili v Nemčiji vseprisotni, vključno z njihovimi vojaškimi bazami.

Vučiću/Srbiji očitno potrebuje pomoč s strani, da bi se soočil/soočila z nedavno preteklostjo.

Morda bo ta Resolucija ZN sprožila ta proces.

S kolikorkoli srbskimi zastavami se bo Vučić ogrnil, nič ne bo moglo izbrisati sodb Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in Mednarodnega sodišča pravice, ki sta razsodili, da je julija 1995. „v in okoli Srebrenice… storjen genocid nad Muslimani Bosne in Hercegovine“.

Nič več, niti vsi prijatelji Srbije, ki jih, kot trdi Vučić, ima na pretek na vseh celinah planeta, ne bodo mogli izbrisati Resolucije Generalne skupščine ZN, da se 11. julij vsako leto obeležuje kot Dan spomina in refleksije na genocid v Srebrenici.

Za tiste, ki morda niso najbolje razumeli, za kaj se je glasovalo 23.05.2024: glasovalo se je, da se 11. julija obeležuje genocid v Srebrenici.

Ni se glasovalo O TEM, ALI JE bil 11. julija 1995. „v in okoli Srebrenice…. storjen genocid nad Muslimani Bosne in Hercegovine“.

Ta pravna dejstva so bila ugotovljena v več sodbah na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo, nato pa še na Mednarodnem sodišču pravice leta 2007.

Srbija je s sodbo iz leta 2007 postala odgovorna za kršitev Konvencije ZN o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, ker ni preprečila genocida in ker ni kaznovala storilcev.

Spraševali so me ljudje, kaj se bo zgodilo po tem, ko bo Generalna skupščina ZN sprejela Resolucijo. Odgovoril sem jim: Sonce bo vzšlo na vzhodu in bo posijalo naslednji dan.

(Hasan Nuhanović je bil leta 1995. prevajalec ZN v Srebrenici. V genocidu so mu bili ubiti oče, mati in brat. Avtor je knjige „Pod zastavo ZN“)