Priče potrdile: Naser Orić med napadom na Zalazje ranjen in ni imel brade

Danes je pred Sodiščem BiH poteklo sojenje Naserju Oriću in Sabahudinu Muhiću, obtoženim domnevnih zločinov v občini Srebrenica, piše novinska agencija Patria.

Svoja pričanja so danes podali Mehmed Efendić in Suljo Čakanović. Kot priči obrambe sta navedla dejstva in okoliščine, v katerih sta bila v času napada na vas Zalazje poleti leta 1992.

Efendić, ki je zdaj zaposlen na MUP Tuzlanskega kantona, je bil na začetku vojnih spopadov 20-letni mladenič v Gornjih Potočarih in se je pridružil neorganizirani formaciji v vasi, ki jo je poveljeval Meho Efendić.

- Moja prva vojna izkušnja je bila v Zalazju. Poklical nas je Meho in sporočil, da je treba Zalazje osvoboditi, ker je veliko granat prihajalo prav iz tega kraja, zaradi česar so civilisti množično trpeli. Zgodaj zjutraj, ko je bila še noč, smo se odpravili proti Likarjem. Ko smo iz gozda prišli do Zalazja, kjer smo videli prve hiše, ki so bile od nas oddaljene 150 metrov, je že svitalo. Prišli smo po poti Starega Zalazja. Na robu gozda smo se razporedili. Bil sem prestrašen, ko se je začelo delovanje. Streljalo se je, jaz pa sem bil zaradi takratnih let verjetno v strahu. Ustavil sem se za drevo in se nisem mogel premakniti. Krogle in šrapneli so udarjali ob deblo – pravi Efendić.

 Dodal je, da so iz smeri hiš, kjer so bili srbski vojaki, nudili močan odpor.

- Medtem ko sem bil tam na kraju, ni bilo niti teoretične možnosti, da bi kdo od pripadnikov Armade RBiH vstopil v Zalazje. Okoli 13. ure sem po obnašanju Mehe Efendića videl, da se nekaj dogaja. Prišel sem do njega in takrat mi je rekel, da je ranjen Naser Orić. Izkoristil sem priložnost, da pobegnem. Pridružil sem se evakuaciji Orića. Zdaj me je sram to povedati, a takrat sem bil prestrašen in sem takoj, da bi pobegnil, začel pomagati Oriću. Peljali smo ga proti Likarjem in se spustili proti Pećištim, kjer smo naleteli na neko vozilo Kedi, ki ni imelo niti enih vrat – je poudaril Efendić.

Na vprašanje odvetnice Nasera Orića, Lejle Čović, kako je takrat izgledal Orić in ko so prispeli do ambulante, Efendić pravi:

- Potrebovali smo uro in pol, da smo prišli do ambulante. Naser je bil enak kot zdaj, malo lepši. Ni imel brade in je bil atletsko grajen – je poudaril priča.

Ta priča je govorila tudi o svoji kasnejši vključitvi in o tem, da je bil policist v Srebrenici ter je z mednarodnimi silami večkrat obiskal Zalazje in druge vasi ter ni vedel, da je na pokopališču množično grobišče. Prav tako je povedal, da pozna Ibrana Mustafića in se spominja, da je ta v Srebrenici med vojno zasmehoval policiste zaradi njihovih uniform in da je lažno prijavil Orića zaradi skrivanja orožja, a so inšpektorji ugotovili, da je prijava lažna.

Drugi priča Suljo Čakanović je medicinski tehnik, ki je v ambulanti v Donjih Potočarih prvi nudil medicinsko pomoč ranjenemu Oriću.

- Bil sem obveščen s strani kurirja dan prej, preden se je začela akcija na Zalazje, in da bi bil bližje, sem bil ta dan v ambulanti Donji Potočari. Ta dan je bilo veliko ranjenih, med drugim tudi moja mati, zato se vsega zelo dobro spominjam. Moja mati je bila ranjena okoli 14. ure, približno štirideset minut ali uro kasneje pa so prinesli Orića. Vstopil je v ambulanto vidno bled in izčrpan. Držal se je za enega fanta in skakal na eni nogi, druga je bila v zraku. Imel je poškodbe od šrapnelov bombe v obeh nogah.

- Leva noga je bila bolj poškodovana, zato je skakal na desni. Položil sem ga na posteljo, jokal je. Vprašal sem ga, zakaj joče, in mu rekel, da mora biti pogumen, ker je borec. Orić mi je rekel, da ne joče zaradi svojih ran, ampak ker je umrl Feho (Fehim Salihović op.a.). Moj brat rahmetli se je družil s Fehom in želel sem ga videti zadnjič. Rekel sem fantom, ki so prinesli Orića, naj ga slečejo, jaz pa sem šel ven. Videl sem Kedi brez vrat. Na krilu Arkana je ležal Feho. Obrnil sem ga in pogledal – je povedal Čakanović.

Odvetnica Čović je vprašala: „kdo je Arkan?“

- Amir Salihović so ga klicali Arkan. Bil je amidžić od rahmetli Fete – je pojasnil Čakanović.

Ta medicinski tehnik je nato nadaljeval z zgodbo o oskrbi Orića.

- Naser je imel hude bolečine v predelu trebuha in mod ter sem se bal notranje krvavitve, zato sem ga zadržal v ambulanti. Dal sem mu zadnjo infuzijo, da se je malo opomogel. Medtem sta prispela dva civilista. Deklica in ženska, ki je kasneje umrla zaradi ran. Bili sta bolj nujni, zato sem Orića pustil ležati – je dejal Čakanović.

Priča je poudaril, da so morali pred mrakom zapustiti ambulanto, ker ni bilo vira električne energije.

- Orić je v mraku med sedmo in osmo uro zapustil ambulanto. Imel je pisano uniformo, ki smo jo uničili s škarjami, da smo lahko oskrbeli rane. Bil je bled, zelo... kar me je napeljevalo, da ima notranjo krvavitev. Ni imel brade, ker je sicer ne bi mogel opaziti tolikšne bledice – je poudaril Čakanović.

Tožilec Miroslav Janjić je vprašal Čakanovića, s kom je prišel Orić. Po premisleku je priča dejal:

- Prišel je z Mehmedom Efendićem, manekenom, tako smo ga klicali – je dodal Čakanović.

Naslednja obravnava bo 24. januarja 2017, ko bosta pred Sodiščem BiH nastopili novi dve priči obrambe.