Pričanja preživelih na Korićanskih pečinah: Rešili so se s skokom v prepad

Streljanje na Korićanskih pečinah 21. avgusta 1992. leta je s skokom v brezno preživelo 12 oseb. Eden od preživelih pokola na Korićanskih pečinah Edhem Hadžić je skočil v prepad. Kot je povedal, ni imel kaj izgubiti, vsekakor ga je čakala smrt. Pet dni je hodil do prvih hiš, poroča novinska agencija Patria.  

-Z mano je bil še en kolega, našel sem ga pri neki skali", pripoveduje Hadžić in kaže mesto, kjer je našel sopotnika na poti do rešitve. Pojasnjuje, da je bilo veliko joka, krvi…

Dvanajst preživelih prič

Sabahudin Garibović se spominja:

-Ljudje so planili iz avtobusa. Na levi in desni strani so bili oboroženi vojaki. Ljudje so začeli izstopati, vendar sem imel nek občutek in sem se odločil, da ne zapustim avtobusa", se je spomnil Garibović. Potem ko so Bošnjaki popadali v prepad, so policisti nadaljevali z metanjem bomb in streljanjem. Nekaj ljudi je vendarle preživelo pokol, in sicer tako, da so se, preden se je streljanje začelo, vrgli v prepad. Ti so do danes priče v procesih pred sodišči.

V eno banjaluško bolnišnico so pripeljali tudi zadnjega preživelega iz tega zločina. Sanamir Kljajić je 15 dni ležal med mrtvimi na Korićanskih pečinah. Našel ga je civilist Srb in obvestil vojsko. 
V večurnem pričanju se je vojak VRS Damir Ivanković spomnil podrobnosti zločina, storjenega avgusta 1992. leta na Korićanskih pečinah. Po streljanju je dobil ukaz od Dade Mrđe, naj se spusti v prepad in poišče preživele. 

-Spodaj sem videl nekaj polomljenih ljudi. Enoga sem celo prepoznal, malega Sušića. Prosil me je, naj ga ubijem, vendar nisem mogel. Samo dal sem mu pištolo, naj se ubije, in odšel sem", je rekel Ivanković, priznavajoč svoj del krivde za storjeni zločin. Kot je dejal, je sodeloval pri umoru “približno 70 ali 80 ljudi". 

Ivanković, sicer Hrvat, mobiliziran v vojsko RS, je v svojem pričanju povedal: 

-Ljudje, ki smo jih varovali, smo jih ropali mi iz interventnega voda. To je nekdo od zgoraj ukazal komandirju Miroslavu Parašu in s tem je najpogosteje upravljal Dado Mrđa. Njega so se vsi bali. Ljudem so dajali vrečke in potem se je vse to njemu predalo. Kasneje so nam dali približno 100 mark, vendar je vse končalo pri načelniku Simu Drljači, je pojasnil Ivanković.

Ropanje pred ubijanjem

-Pristopil je Mrđa in mi dal vrečo za ropanje. Jaz sem vrečko vtaknil, vendar je nikoli nisem zahteval nazaj. To je Mrđa naredil na zadnjem postanku in pobesnel je, ko je videl, kako malo denarja je v njej", je povedal Ivanković.
“Mrđa je ukazal, naj vsi vstopimo v avtobuse… Po približno petnajstih minutah vožnje, je nadaljeval, so se avtobusi ustavili, in zapornikom je bilo ukazano, naj izstopijo in se “postavijo v dve koloni ob skali".

-Paraš in Mrđa sta se nekaj časa posvetovala, nato pa je Mrđa tem ljudem ukazal, naj se postavijo ob prepad in sklonijo glave. Takrat sem vedel, da bodo ti ljudje ustreljeni, in tu se že začne prepir med mano in Mrđo. Zavrnil sem to storiti in rekel mi je, če nočem, naj odložim orožje in se postavim z njimi v vrsto. Ko je bilo ljudem ukazano, naj se postavijo ob prepad, je povedal Ivanković.

Kot je povedal, je streljanje trajalo približno petnajst minut, ker so zaporniki tudi “sami skakali na ostre skale".
Paraš in Drljača sta medtem umrla, Darko Mrđa pa je pred Haškim sodiščem obsojen za vojni zločin na 17 let zapora.