VSI ROKOVI MINILI Je Plenković blokiral dogovor Izetbegovića in Čovića

Piše: Rasim Belko

---

Politični dogovori in sporazumi v Bosni in Hercegovini se sklepajo, da bi se kršili, javnosti pa dala začasna "žvečilka", dok vladajoče politične elite ne izmislijo novega trika, sporazuma, dogovora…

V državi, kjer politiko vodijo s prepiri skozi medetnične spopade, je vprašanje, ali bo kdo kdaj našel moč, da jih zabeleži na enem mestu. 

Kajti, čeprav ni natančnih dokazov, lahko upravičeno rečemo, da v naši državi mesečno obstaja dogovor, ki bo prekršen. 

Eden takšnih je bil podpisan 17. junija 2020. Danes, približno sedem mesecev pozneje, je ta sporazum skoraj pozabljen, na dan podpisa pa je bil eden tistih zgodovinskih. 

Podpisala sta ga voditelja dveh največjih etničnih političnih organizacij v poddržavni entiteti Bosne in Hercegovine. Lahko bi rekli, da sta bila voditelja SDA in HDZ, Bakir Izetbegović in Dragan Čović, preveč optimistična, ko sta si dala rok največ šest mesecev za rešitev volilnega zakona BiH. 

A ga nista uspela rešiti leta. In vprašanje je, ali ga bosta kdaj lahko rešila. 

Politika je umetnost mogočega, Izetbegović in Čović pa sta umetnika za nemogoče. Volilni zakon je zaradi ultimativnih zahtev težka tema, a zdi se, da nikomur ni v interesu, da bi bilo to vprašanje rešeno pred vstopom v volilno leto 2022. 

Čović v volilnem zakonu vidi le eno – zadnjo priložnost, da si zagotovi svojo in politično večnost HDZ na političnem nebu Bosne in Hercegovine. In priznati mu je treba, da se je uprl številnim udarcem in vztrajal v svoji nameri. 

Vendar je Čović zamudil dobro priložnost, da bi z izvršitvijo dogovorjenega v julijskem sporazumu uresničil svoje zamisli večne politike. Namerno ali ne, je vprašanje.

Kajti sporazum je po izteku roka postal ničen, rešitve volilne zakonodaje pa ni na vidiku. 

Načrt je bil, da se predlog sprememb volilnega zakona dokonča do konca januarja in da se do nekje junija ta zakon sprejme v Parlamentarni skupščini BiH. Glede na to, kar zdaj vidimo, je to do junija nemogoče, in ko bo leto napredovalo, bo nemogoče postajalo vse večje. 

Izetbegović s sporazumom ali brez njega ne bo dobil ničesar in to je bilo jasno že brez sporazuma, podpisanega pod pritiskom domače javnosti in mednarodne politike, da bi bili izvedeni volitve v Mostarju. 

In to ni presenečenje, saj SDA že dolgo ne skrbi za to, kaj je državniška politika.  Pat pozicija je že zdavnaj naša realnost.

Sredi septembra sta se voditelja SDA in HDZ sestala, da bi se pogovorila o izvajanju sporazuma, a sestanek je rodil le nova razhajanja. 

Najprej je Izetbegović rekel, da od dogovora ni nič, dokler se ne izvedejo splošne volitve iz leta 2018, dokler ni končano zapolnjevanje Ustavnega sodišča FBiH. 

Čović je odgovoril, da se SDA želi dogovarjati, a da nič ne bo dogovorjeno. 

Na koncu svojega nastopa je takrat sporočil: “Če ne naredimo sprememb volilnega zakona, sporazum ne velja več”. 

Sporazum je preteklost in prepričani smo, da lahko v času pred nami pričakujemo še več podpisanih sporazumov, ki na koncu ne bodo prinesli ničesar. 

Razlogov je veliko, eden ključnih pa bi lahko bil skrit v Banskih dvorih. Natančneje v političnih trikih aktualne hrvaške vlade in njenega voditelja Andreja Plenkovića. 

Kajti, če se vprašanje volilnega zakona konča, bi hrvaška politika v Bosni in Hercegovini, zlasti v uradnem Zagrebu, izgubila enega najpogosteje uporabljenih argumentov za “hrvaško ogroženost”. 

Na tej hrvaški ogroženosti tako Čovićev kot Plenkovićev HDZ profitirata, branita Hrvate, ki vse bolj bežijo tako iz Bosne kot iz Hrvaške. 

Hkrati bo njihov politični prijatelj Bakir Izetbegović to nerešeno vprašanje uporabil v prihajajočih kampanjah kot zmago, v kateri Čoviću ni dal politične večnosti. 

In tako v krogu. Trojica Izetbegović, Čović, Plenković bo še dolgo plavala na valovih “dogovora”, ki ga ni.  

Čas teče, svet gre naprej, Bosno in Hercegovino pa vse bolj v temo obupa, depresije, brezpravja vlečejo etno-mafijske elite. 

Vseh nas je vse manj, a smo še vedno velik problem, tako sebi kot svetu.