Vsi naši strahovi v času pandemije

Odkad je zavlada pošast, ki jo odnedavno poznamo kot koronavirus, so naša življenja in zdravje, pravijo, v rokah stroke. Nimam nič proti – ker se trudim biti lojalen državljan in nimam pojma o izzivih sodobne medicine, mi ne preostane drugega, kot da poslušam nasvete stroke v prizadevanju, da bi se nekako izognil virusu ali vsaj čim dlje odložil to srečanje.

Ne zdi se mi nesmiselno hoditi naokoli z masko in rokavicami, pa moram – po naravi dela. Nimam luksuza, da bi se zdaj lahko zaprl v stanovanje in tedne kljuboval virusu skozi zaprta okna. Nisem pa niti proti notranji organizaciji, ki jo je med naša zasebna štiri stene preventivno vzpostavila moja žena s svojim zelo izraženim smislom za vsako vrsto dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije (virusi in bakterije se v naši hiši niti pred pandemijo niso mogli zadržati niti na sliki v učbeniku biologije) – takoj ko prestopim hišni prag in vstopim v naš dom, me čaka korenita in obsežna dekontaminacija, od čevljev, preko oblačil, pa vse do pričeske, o rokah in obrazu pa sploh ne govorimo.

Koža nam je od silnega umivanja postala tanka, zato je videti kot tisti material, iz katerega so narejene te famozne rokavice, ki so nam v zadnjih tednih postale nepogrešljiv del stajlinga.

Doduše, če bi bil v tej primarni družbeni skupini, ki se imenuje družina, po čudežu jaz minister za zdravje ali vsaj notranje zadeve, bi zagotovo ti ukrepi bili veliko bolj prožni, a ker so hišni resorji z višjo silo drugače razdeljeni, mi ne preostane drugega, kot da se čim bolj neboleče, vestno in disciplinirano vgradim v predpisane ukrepe družbene samozaščite v družinskem okolju. Vendar, ne glede na to, koliko se človek trudi biti lojalen in verjame institucijam in ukrepom, ki jih predpisujejo, se v nekem trenutku začnejo pojavljati resne razpoke v razumevanju trenutnega stanja. Ta nemir običajno človeka ujame pozno zvečer v temi policijske ure, ga ščipa in draži z vseh strani, ravno takrat, ko nima možnosti, da bi s pogovorom z nekom odvrnil misli na drugo stran.

Notranje dileme, vprašanja in skrbi človeka razžirajo tako temeljito, kot da je v najmanjšem primeru Ahmet Šabo iz romana Meše Selimovića, odgovora ni, noč pa je mračna, dolga in široka, nikjer ji konca...

Da, številke kažejo, da so institucije z različnimi restriktivnimi ukrepi zadržale situacijo v rokah in preprečile tisto, kar medicinski strokovnjaki imenujejo eksponentna rast števila okuženih in kar tedne gledamo v Italiji in Španiji, kjer je dober del naroda padel kot snopi, ker so ti prvi prednostni ukrepi, ki jih imamo mi, pri njih izostali. A že po prvih tiskovnih konferencah se je v mnoge izmed nas naselil črv dvoma: vse bolj se zdi, da oblasti s temi ukrepi pravzaprav ne morejo zaustaviti širjenja virusa in to dobro vedo. Njihov prednostni cilj je preprečiti, da tisti, ki jim je usojeno, da se okužijo, ne bi se pojavili množično, v desetih do petnajstih dneh, na vratih domov zdravja in kliničnih centrov, ampak da se ta priliv preprosto raztegne na več mesecev, da bi zdravstveni sistem nekako uspel obiti popoln zlom pod bremenom pandemije.

Drugi, morda najbolj boleč element celotne krize okoli koronavirusa pravzaprav ni dilema, ampak nepremostljiv ocean deprimirajoče negotovosti – nihče ne ponuja bolj zanesljivega odgovora, kako dolgo bo pandemija trajala. Posamezni ugledni psihologi opozarjajo, da ni daleč tista prelomna točka, ko ljudje postanejo obupani, ker ne vidijo konca, v takšnih negotovih kolektivnih razpoloženjih pa se lahko situacija eskalira na najrazličnejše načine, od katerih noben ni pozitiven. Ljudje so že izgubili zaupanje v tiste trditve, kako so kritični naslednji dva tedna, ker se takšne napovedi ponavljajo iz tedna v teden, razpleta pa ni na vidiku.

Lahko se trudimo, kolikor hočemo, da bi brezpogojno sprejemali polovičarske razlage in množico številk, ki jih vsak dan poslušamo, a marsikaj človeka razjeda znotraj, ko sluti, da pravih razlag ni. In jih ni... Nismo še niti pojasnili, ali nam res pomagajo maske in rokavice, kot trdijo eni, ali nam povzročajo več škode kot koristi, kot se lahko sliši od drugih krogov iz iste stroke, že pa so nam za vrat skočile druge zelo zaskrbljujoče dileme. Ni še pet ali šest dni, odkar so nam tisti iz pristojnih institucij, seveda, pripovedovali hvalnice o teh dekontaminacijskih, dezinfekcijskih tunelih (ki so se čez noč pojavili pred številnimi institucijami), že pa so jih začeli umikati. Pravijo, da ni ugotovljeno, ali škodijo človeškemu zdravju.

Z drugimi besedami, imamo preprosto izbiro – da nas skrši koronavirus ali da ga prehitimo tako, da nas uničijo strupene snovi iz teh kemikalij, ki so tam, da nas zaščitijo pred virusom! Navadnemu človeku, prestrašenemu zaradi razsežnosti pandemije, ni nič kaj lahko poslušati dva strokovnjaka iz dveh entitet, z enakimi kvalifikacijami, nazivi in medicinskimi zvanji, kako si brutalno zanikata, in to na tiskovnih konferencah, ki gredo dobesedno ena za drugo. Ali virus živi v mrtvem človeku ali umre takoj skupaj z njim? No, ta dilema, ki bi lahko bila življenjskega pomena za mnoge, še posebej za strokovnjake, ki opravljajo obdukcije, je postala predmet nepričakovanega medsebojnega preziranja predstavnikov dveh entitetnih kriznih štabov. Medtem ko eden trdi, da virus lahko živi samo v živi celici, torej zaradi te dejanske okoliščine umre skupaj s človekom, ki ga nosi, drugi to jasno imenuje neumnost in prepričuje vso javnost, da lahko virus več dni preživi v človeku, na betonu, papirju, plastiki ali kovini!!! In kako ga naj potem zaobidemo?

V spektru nerazrešenih vprašanj, ki bodo vse bolj mučila ljudi, zaprte v izolacijo, policijsko uro, prepovedi zbiranja in zadrževanja na prostem, je vse glasnejše tisto, od katerega je odvisno, kako bo izgledala bližnja prihodnost vsega človeštva. Ali so tisti, ki prebolijo koronavirus, pridobili odpornost? Šele ko so številni svetovni strokovnjaki razložili, kako je pridobitev kolektivne odpornosti edini pravi pot za zaustavitev pandemije, iz Azije, ki se je prva soočila z valom virusa, prihajajo vznemirljiva sporočila – drugi val, kot kažejo analize, ne obide niti tistih, ki so korono preboleli v prvem valu, kar pomeni, da lahko človek z njo ponovno zboli. To bi nadalje pomenilo, da je zgodba o kolektivni odpornosti kot izhodu iz pandemije neresnična in da se vojska strokovnjakov, ki si prizadeva najti rešitev, sooča z novim izzivom: kako preprečiti virusu, da se vrne tja, kjer je že šel? In ali to pomeni, da se lahko vrne ne vem kolikokrat???

Če se izkaže, da je to res, potem je naša skupna prihodnost zelo negotova in ničesar več ne moremo predvideti in načrtovati. Nikoli prej nismo imeli priložnosti, da bi na tako boleč in neposreden način potrdili tisti stari pregovor – krhko je znanje... A smo se zato dobro lahko prepričali, koliko je postojno neznanje. Kot da nam vsa ta planetarna zmeda sama po sebi ni bila dovolj, so ljudje prišli na idejo, da rušijo instalacije omrežja 5G, ker jim vsak dan z družbenih omrežij, iz kuhinj nekakšnih kvazistrokovnjakov in s sumljivih portalov ponujajo razlage, kako je koronavirus pravzaprav neposledica namestitve te vrste komunikacijskih omrežij.

Nihče od teh jurišnikov v teh rušilnih pohodih, izvedenih, seveda, v imenu zaščite zdravja in življenja ljudi, se ni niti spomnil, da bi si sam postavil preprosto vprašanje. V srednjem veku, kolikor so nas učili v šoli, ni bilo omrežja 5G, pa niti tistih omrežij prejšnjih generacij, ljudje pa so množično umirali zaradi kuge, kolere, črnih koz in raznih drugih bolezni, ki so jih povzročili nekateri takratni virusi.

Ob koncu prve svetovne vojne je komajda zaživel telefon z dvožilno jekleno povezavo, petdeset milijonov ljudi pa je v enem naletu odnesla španska griža, hudobna bolezen, ki so jo iz jarkov po evropskih bojiščih raznašali izmučeni in izbezumljeni vojaki, ki so po čudežu preživeli mitraljeze, topove, žice, umazanijo, blato tranšej, stenice, uši, lakoto in mraz. Ko se vse to sešteje in izračuna, bo zgodba o pogubnosti omrežja 5G ne za nepoučene ljudi, ne glede na to, kako se teoretičarji zarote, ki v zadnjih tednih doživljajo svoje zvezdniške trenutke, trudijo, da bi jo prikazali iz kota navadnega človeka.

To veliko in nerazmrsno klopko dilem in strahov medicinskega značaja je popolnoma potisnilo v senco tiste druge strahove, ki bodo skočili pred nas čez nekaj mesecev, če bodo na deset tisoče ljudi ostali brez dela, če bodo tudi tisti, ki še imajo delo, ostali brez plač, če bo zavladala nestašica izdelkov za široko potrošnjo...

... No, ta je ga je res pretiraval s svojim pesimizmom in črnimi napovedmi, si bo rekel vsak priseben bralec, če bo sposoben prebrati besedilo do konca in če ne bo obupal nekje na samem začetku. Morda se zdi kot pretiravanje, a moramo biti pošteni in priznati: ni človeka, ki mu te skrbi ne bi šle skozi glavo, ko se ponoči, ko zavladajo policijske ure, zapre v hišo in ugasne luč, spanec pa mu nikakor ne pride na oči...