Vsi naši protesti: Bojkot oblasti ali bojkot granapa?

Piše: Branko Perić/Istraga.ba

Nahajamo se v stanju zmede, ki se spreminja v kolektivno zaskrbljenost! Prijatelji me kličejo in sprašujejo, kako se bo končal Dodikov sodni primer, kaj se dogaja in kam gremo. Kot da je Dodikov sodni primer vprašanje biti ali ne biti! Spadajo v skupino izobraženega sveta, ki bi moral vedeti, kje so resnični problemi naše družbe in kaj bi morala biti rešitve. Morali bi verjeti v razum in moč političnih voditeljev, ki so jih izvolili. Toda, sodeč po vsem, so izgubili moč razumevanja resničnosti in socialne orientacije. Ne verjamejo več svojim voditeljem. Zmedenost in zaskrbljenost sta posledica izgubljenega zaupanja v oblast!

Naša družba je v kaotičnem procesu demokratične tranzicije in roparske privatizacije izgubila socialno in moralno osnovo. Namesto ustvarjalnega zanosa je energija usmerjena v prostor politike. Strankarska pripadnost je postala posel, ki prinaša nezaslišan dobiček. To je pripeljalo do moralnega in duhovnega opustošenja. Danes smo družba, ki je "porabila svoj socialni in moralni kapital" (Emanuel Tod).

Poglejmo zastrašujoče tridesetletne rezultate naših vladajočih politik: deindustrializacija, korupcija, vzpon mafijskih kartelov, sobivanje kriminala in politike, politične oligarhije, zlom demokratičnih vrednot, uničene institucije, razprodani naravni viri, demografska regresija, odliv delovno sposobnega prebivalstva, porušeni pravosodni, izobraževalni in zdravstveni sistemi, marginalizirana kultura, dominantna politika izpodbijanja in sovraštva, poveličevanje protektorata... Ni prostora za razumen dialog, strpnost in politično kulturo. Družba razpada v blatu in moralnem razvratu.

V stanje popolnega gospodarskega, duhovnega in institucionalnega zloma so družbo pripeljale vladajoče politike, ki so bile bolj ali manj koalicijske partnerice trideset let. Kako je mogoče verjeti politikam s tako poraznimi rezultati? Drugo ime za izgubljeno zaupanje v oblast je obup in odsotnost upanja. V takem stanju družba utihne. Oblast verjame, da sta molk in mir znak zaupanja v oblast. To lažno prepričanje ji vlije še več moči in zapeljive sile. In potem se nepričakovano pojavi upor, ki se razlije na vse strani. To se zadnje tri mesece dogaja v Srbiji s študentskimi protesti.

Študentski protesti so družbeni fenomen, ki ga je treba resno vzeti in še resneje preučevati. Zdi se, da so se oblasti na Hrvaškem in v BiH tega zavedle, zato so pred kratkim zasnovale in svojim državljanom ponudile bojkot trgovskih verig, da bi nezadovoljstvo usmerile proti tistim, ki so jih prav one s svojimi podložniškimi politikami pripeljale v svoje države. Ne glede na to, kako zahrbtna je ideja, je imela začetni politični potencial, vendar ne bo dolgotrajen. Osiromašeni državljani začenjajo spoznavati, da niso sposobni bojkotirati močnih monopolistov, ker kupujejo tisto, kar morajo kupiti, da bi preživeli. In vse, česar ne kupijo danes, morajo kupiti jutri. Ne glede na to, kako domiselni so, državljani vidijo, da se ne morejo spopasti z zvijačami lastnikov trgovskih konglomeratov, ki jih goljufajo, kjer koli lahko, tako pri teži kot pri kakovosti. Prevara oblasti, na katero so nasedli, bi se lahko spremenila v upor proti politikam, ki so jih nategnile.

Napačno je upor in proteste študentov v Srbiji obravnavati kot "napad od zunaj" in "obarvano revolucijo", ki so jo zasnovali mediji tujih agencij in NVO. Zunanji vplivi in NVO obstajajo tukaj več kot pol stoletja in so verjetno vedno imeli nekakšen, viden in neviden, vpliv na oblikovanje oblasti. Če so ti dejavniki vpliva uspeli organizirati tako množične proteste, potem je oblast zelo šibka in bi jo morala zamenjati boljša. Seveda razni politični mešetarji, tako domači kot tuji, ne bodo zamudili priložnosti, da izkoristijo proteste za svoje cilje. Preprosto, to je nujnost vsake revolucije, tako obarvane kot neobarvane. Največje možnosti imata oblast in opozicija. Vse bo odvisno od tega, kaj so se naučili iz tega upora in kakšne sposobnosti imajo. Sodeč po obskurnih in diletantskih odzivih so možnosti zelo šibke!

Pred prehitrim posploševanjem bi bilo treba preživeti nekaj časa v protestnih povorkah in prisluhniti energiji upora mladih ljudi. Jasno povedo, da njihov cilj ni osvojitev oblasti, da v njihovih vrstah ni voditelja in da ne želijo nasilja in rušenja institucij. Želijo, da institucije delujejo, da so učinkovite in močne ter da ravnajo v skladu z ustavo in zakonom. Njihove zahteve so tisto, kar bi oblast morala biti. Ni legitimnejšega in jasnejšega cilja. Nočejo vsak dan poslušati enega človeka, ki jih zmede s svojimi besedami in številkami v zvezi s stvarmi, za katere ni pristojen. Njihove zahteve so sprejemljive za vse – tako za oblast, kot za opozicijo, kot za tiste, ki ne razmišljajo o oblikah političnega organiziranja. Njihov upor se zato preliva na vse državljane in ti se mu pridružujejo. Študenti niso več sami!

Študentski protesti so uspeli, ker so zamajali politično moč vladajoče stranke v Srbiji. Politična moč se je prelila na študente, vendar je ti nočejo. To je uporu dalo legitimnost, študentom pa premoč.

Izjave iz krogov oblasti, da bodo premagali študente, so nevarno poglabljanje že tako globokih družbenih delitev. Ko se zahteva pravičnost in institucionalna odgovornost, ni mogoče nobeno izpodbijanje. To so splošna mesta odgovornih politik.

Ko prenehajo veljati zakoni, upor postane zakon!

Oblast bi to morala vedeti.