Vsi absurdi mita o Draži

Višegrad in bližnja vas Undrulje, ki se od sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja imenuje Draževina, sta bila ponovno prizorišče srečanja pripadnikov različnih vej ravnogorskega gibanja. Bradati in v črno oblečeni ljudje so obeležili datum aretacije Draže Mihailovića, četniškega voditelja iz druge svetovne vojne, ki so ga z briljantno akcijo marca 1946 v gozdovih in grapah okoli Višegrada ujeli in aretirali pripadniki OZNE. Ikonografija je že znana – črne zastave z mrtvaškimi glavami, bodali in noži, poveličevanje zločinov in drugi običajni elementi ravnogorskega folklora so bili vidni in slišni na mestih obeleževanja datuma, ko je četniški voditelj v potoku ob Undruljah z lisicami na rokah končal svojo vojaško pot.

Zločini pripadnikov njegovega gibanja in njegov kvislinški značaj sta že zdavnaj znana in dokumentirana, vendar to Srbiji ni preprečilo, da ga institucionalno rehabilitira in da ravnogorsko gibanje, kljub dobesedno tisočim dokazom o neposrednem sodelovanju z okupatorskimi enotami, razglasi za protifašistično. Vendar pa osnove, na katerih je to storjeno, ne prenesejo niti osnovnega preizkusa zgodovinskih dejstev, in to je tisto, kar bi takšna srečanja, če ne bi bilo teh grozečih obeležij, naredilo nesmiselna. Ti ljudje se zbirajo, da bi poveličevali nekaj, česar nikoli ni bilo – poveličujejo nesmiseln in nevzdržen mit o Draži kot nekakšnem „prvem partizanu porobljene Evrope“.

Celoten proces rehabilitacije temelji na drastičnem ponarejanju zgodovinskih dejstev, s trditvami, da je komunistični režim po drugi svetovni vojni s ponarejanjem arhivov četnike razglasil za kolaboracionistično, fašistično gibanje. Problem za zagovornike rehabilitacije pa niso komunistični, temveč nemški, italijanski, britanski in drugi arhivi, v katerih je nešteto dokazov in dokumentov o neposrednem četniškem sodelovanju z okupatorjem, celo reversi, s katerimi četniški poveljniki od Italijanov in Nemcev prevzemajo orožje, strelivo, pa celo vreče s testeninami in konzervami. O velikih bitkah, ki naj bi jih četniki vodili proti okupatorskim enotam, v teh arhivih ni niti besede.

Rehabilitacija Mihailovićevega gibanja temelji skoraj izključno na pričevanjih njegovih nekdanjih podrejenih častnikov, ki so po vojni pisali svoje spomine v tujini in katerih začetki segajo v aprilsko vojno 1941 in domnevno Mihailovićevo vlogo v njej. Miti o nekakšnih velikih bojih pod poveljstvom Mihailovića na samem začetku vojne proti Nemcem pri Doboju in na Han Pijesku, na katerih se je gradila propaganda o prvem partizanu Evrope, so ne le dejansko, temveč tudi logično nepojasnjivi. Predvsem pa pri Doboju ni imel enot, s katerimi bi vodil takšne boje po popolnem zlomu in razsulu jugoslovanske kraljeve vojske v aprilski vojni, poleg tega pa dokazi o nekakšnih bojih ne obstajajo v nobenem nemškem arhivu. Posebej absurden je domnevni srdit boj okoli železniške proge pri Han Pijesku med njegovim umikom v Srbijo z nekaj častniki in vojaki po kapitulaciji. Gre praktično za slepi tir gozdne železnice, ki je bila predvsem namenjena izkoriščanju gozda, brez kakršnega koli strateškega pomena. Zakaj bi Mihailović, kot izobražen štabni častnik, ki si je prizadeval čim prej priti v Srbijo, izgubljal dva dni v absurdnem boju za to povsem nepomembno gorsko železniško povezavo?

Ko se je prepričal o popolnem propadu in strahovitem porazu jugoslovanske kraljeve vojske v teh aprilskih dneh, ni mogel vedeti, kakšna je situacija v Srbiji, zato ni mogel imeti jasnih načrtov o kakšnem delovanju ali vstaji proti Nemcem. Meglena formulacija o tem, da se ne želi predati nemškim enotam in da namerava zbirati častnike in vojake za dvig vstaje, je lahko dobila jasnejše obrise šele kasneje, po prehodu v Srbijo, ko so partizani že imeli jasno vizijo vstaje. Ključna strategija Mihailovićevega delovanja je bilo „čakanje, da pride pravi čas“, najpomembnejša obtožba proti partizanskemu vodstvu pa je, da so „komunisti in razni probisveti prezgodaj in nepotrebno potisnili srbski narod v vstajo, kar je vodilo do nemške povračilne akcije“. KAKO BO MIHAILOVIĆ, KOT DOMNEVNI PRVI PARTIZAN POROBLJENE EVROPE, NEKOGA DRUGEGA OBTOŽEVAL PREZGODNJEGA VSTAJE IN AVANTURISTIČNE AKCIJE KOMUNISTOV, KI JE SRBSKI NAROD POTISNILA V TEŽAVE IN PRELIVANJE KRVI!!!

Trditve, da so bili sposobni srbski častniki in patrioti na četniški strani, partizansko vodstvo pa sestavljeno iz avanturistov in nesposobnih agentov Kominterne, so prav tako nesmiselne. Če je že tako, kako so četniške enote s tako sposobnimi častniki izgubile vojno proti partizanom, ki so jih vodili „nesposobni komunistični probisveti“?

Mit o Draži Mihailoviću kot velikem vojskovodji prav tako ne prenese nobene podrobnejše analize. Mihailović je, tako jasno izhaja iz četniških dokumentov, neposredno poveljeval svojim enotam le dvakrat v celotni vojni. Prvič je bilo to med bitko na Neretvi, ko so četniške enote doživele velik poraz, po katerem do konca vojne niso več predstavljale pomembnejše vojaške sile. Drugič je imel neposredno poveljstvo v svojih rokah spomladi 1945 v veliki bitki v zgornjem toku Neretve in Jezerice ter na Zelengori, ko so bile njegove enote praktično uničene in ko se je le z nekaj spremljevalci uspel rešiti s tega območja. Dvakrat je poveljeval in oba krat doživel strahovite poraze – kje je tu neizmerna vojaška modrost in spretnost, o katerih govorijo tisti, ki ga danes poskušajo predstaviti kot velikega vojskovodjo?

Trditve o protifašističnem značaju četniškega gibanja so logično paradoksalne. To se najbolje vidi, če se natančneje pogleda formulacija, ki se je pogosto slišala v času, ko so si posamezne politične sile, predvsem v Srbiji, sistematično prizadevale za njegovo in rehabilitacijo njegovega gibanja – da je Draža Mihailović užival velik ugled med svojimi poveljniki. Če je užival tako velik ugled, kako je mogoče, da je celo vrsta njegovih podrejenih visokih poveljnikov, samovoljno in brez njegovega vednosti, kot je trdil na sojenju, sodelovala z okupatorjem – Italijani, kasneje pa tudi Nemci, o čemer mimogrede obstaja nešteto dokumentov v arhivih italijanskih in nemških enot? Ali so to počeli z njegovim znanjem, kar potrjuje izrazito kolaboracionistični, kvislinški značaj njegovega gibanja, ali pa ga njegovi poveljniki niso niti šteli za vojaško in politično avtoriteto, zato so delali, kar jim je volja. O kakšnem ugledu vojskovodje sploh lahko govorimo?

Posleratne interpretacije ravnogorskih krogov, da je Mihailovića zaradi velikih svetovnih političnih računov izdalo britanski premier Winston Churchill, ki se je priklonil partizanom, so še posebej nelogične. Tri leta so Britanci preko svojih odposlancev v Mihailovićem štabu poskušali spodbuditi njega in njegove enote k kakršnemukoli dejanju proti Nemcem, v tem času pa ni bil izveden niti en napad, celo sabotaža na nemške enote in komunikacije, ki so jih te enote vzdrževale in zavarovale. Zakaj bi Churchill, eden najtrdovratnejših protikomunistov v zgodovini, kar tako iz čistega miru začel favorizirati odporniško gibanje, ki ga vodijo komunisti, in zakaj bi svojega sina poslal v Vrhovni štab Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije v času, ko so se na Jalti in v Teheranu risale nove politične karte sveta? Zaradi občudovanja ali ljubezni do komunistov? Zaradi popuščanja Stalinju? Nikakor! Moral je obstajati le en, veliko močnejši razlog – nihče več v Londonu ali svetu ni mogel skrivati številnih dokazov o neposrednem četniškem sodelovanju z okupatorjem in dejstva, da se četniško gibanje nikoli ni borilo proti Nemcem in Italijanom.

Mit o Draži, na podlagi katerega je bilo njegovo gibanje v Srbiji rehabilitirano, s čimer je Srbija institucionalno pogazila in razvrednotila svojo protifašistično preteklost, je eden najpraznejših in najnesmiselnejših zgodovinskih ponaredkov iz časa druge svetovne vojne.