SVETOSAVLJE NAPADA BOSNO Patrijah Porfirije stopama predhodnikov v agresorskem pohodu!

Napisal: Rasim Belko

Patriarh Srbske pravoslavne cerkve Porfirije bo jutri dopotoval v Banjaluko, da bi se udeležil obeležitve neustavnega, predvsem pa zločinskega 9. januarja - dneva RS. In tu ni nobenega presenečenja, saj Srbska pravoslavna cerkev nadaljuje politike, ki so v devetdesetih letih izvedle agresijo na Bosno in Hercegovino z namenom uničenja muslimanskega prebivalstva in delitve te države.

Množični zločini in genocid, za katere so bili obsojeni v Haagu, mnogim pa se še danes sodi v BiH, so bili storjeni z obveznim blagoslovom verskih uslužbencev SPC. Ni malo vojnih posnetkov, na katerih so jasno vidni duhovniki, ki blagoslavljajo zločince pod poveljstvom Radovana Karadžića in Ratka Mladića.

Tudi po mirovnem sporazumu, ki je končal krvavo vojno, je SPC nadaljevala kot sledbenik, pogosto pa tudi kot ustvarjalec umazanih beograjskih načrtov za Bosno in Hercegovino. In v tem kontekstu je povsem upravičeno gledati tudi na prihod patriarha Porfirija v Banjaluko.

To je jasno sporočilo, da svetosavska pravoslavna cerkev ne želi miru in sobivanja z drugimi in drugačnimi, saj bi v nasprotnem primeru duhovščina SPC, še posebej pa njen poglavar, ne bi sodelovala na dogodku, ki spominja na začetek najkrvavejših zločinov v Evropi po drugi svetovni vojni.

Pravzaprav, da ne želijo miru in sobivanja, nam je jasno že od takrat, ko so iz mest BiH izkopavali svoje mrtve in jih nosili v deželo, zamišljeno kot domovino vseh Srbov v eni državi. Te sanje sanjajo še danes in bolj ko analiziramo, bolj jasno vidimo, da so v hegemonističnih sanjah bolj agresivni duhovniki kot pa politična naličja.

Srbska pravoslavna cerkev je namreč le eno od naličij velikosrbske politike kontinuitete do Bosne in Hercegovine. In ta politika nikoli ni bila dobronamerna, saj če bi bila, poglavar SPC ne bi prihajal v Banjaluko, da bi solil rane materam Srebrenice, Prijedora, Sarajeva, Foče, Bijeljine…

Porfirije je kot dostojanstvenik pravoslavja pristal biti le orodje v rokah Aleksandra Vučića, ki zaradi žarometov z Zahoda ni mogel v Banjaluko, a je tja poslal sebi enakega, za to pa ne bo trpel očitkov in posledic, saj je cerkev in država ločena.

Kar seveda ni res, a za kratkovidne na Zahodu je dovolj.

Porfirije bo tako namesto Vučića prenesel sporočila podpore Miloradu Dodiku in njegovi poti odcepitve RS, ključne etape pri ustvarjanju srbskega sveta.

Tako se bo de facto nadaljevala agresija svetosavja na Bosno in Hercegovino, Porfirije pa bo nadaljeval pot svojih prednikov v agresiji na našo državo in blagoslavljanju sil, ki jo želijo razdeliti.

V našem podnebju je vera že zdavnaj postala marioneta političnih struktur, le Srbska pravoslavna cerkev pa se v absolutni meri in kapaciteti postavlja na razpolago politikam sovraštva in delitev.

Zaradi takšnega delovanja je povsem razumno in upravičeno SPC opredeliti kot teleskop uradne politike Beograda, ovite v verska čustva balkanskih Srbov. Kajti to je ista politika kartografov zla iz Srbske akademije znanosti in umetnosti, le da jo Vučić kanalizira preko Porfirija in SPC.

In to je v bistvu eden od osnovnih razlogov, zakaj srbska družba kot celota nikoli ni naredila odmak od zločinov, storjenih v imenu svetosavja in projekta vsi Srbi v eni državi.

Kajti srbska družba, ki jo vodijo sledilci politike Miloševića in SPC, dokler ne bo zlomljena na vseh smereh, ne bo odstopila od projekta, zaradi katerega so že bili storjeni genocid in drugi zločini, naslednji pa se načrtujejo.

Zato je treba SPC gledati popolnoma enako kot Vučića in SANU, kajti to so trije nosilci verjetno najbolj krvavih in najmračnejših načrtov, ki so bili na Balkanu kdaj koli skovani.