Vse več priznanj krivde: Državni kompromis s kriminalci

Če je mogoče trgovanje s pravico, potem pravice ni. Če je mogoče poravnavanje po kriminalu, zločinu in ropu države, potem sta pravica in država zelo raztegljiva pojma.

V primeru „Pandora“ je imel Kemal Čaušević dogovor s tožilstvom BiH, vendar je bil ta dogovor nečesa odložen. Nato se je tudi Sedinet Karić, obtoženec iz istega primera, poravnal s tožilstvom. 

Seid Fazlagić, voznik Amira Zukića, je dosegel dogovor s tožilstvom KS in bo kmalu na prostosti.

Zadnje priznanje krivde je prišlo od odvetnika Esada Hrvačića.  Odvetnik Hrvačić, ki je obtožen v zadevi “Kurir” zaradi nezakonite vknjižbe nepremičnin, je s sporazumom o priznanju krivde, ki ga je podpisal s tožilstvom, privolil v leto dni zapora in 10.000 mark denarne kazni, kot je bilo rečeno na naroku, ki je potekal ob obravnavi sporazuma, je Hrvačić privolil v izrek ukrepa prepovedi opravljanja odvetniškega poklica v trajanju leto in pol ter v odvzem premoženjske koristi v višini 47.520 konvertibilnih mark (KM), pridobljene z izvršitvijo kaznivih dejanj.

Gre za 18 nepremičnin, večmilijonske vrednosti. Vzeti od storilca ogromnega ropa le toliko denarja je posebna tragedija za državo.

Dogovor s tožilstvom je imel tudi Dušan Gavran, direktor MAK-a, in dobil le 10 mesecev zapora.  Srđan Ljubojević, nekdanji direktor javnega podjetja Šume RS, je priznal krivdo in se poravnal s specializiranim tožilstvom RS. Ljubojević je dogovoril, da bo obsojen na eno leto zapora, 10.000 KM denarne kazni in da v naslednjih petih letih ne sme biti direktor ali opravljati poslov državnega uslužbenca. Milenko Čičić, lastnik podjetja “Kaldera”, se je poravnal s tožilstvom BiH in sprejel kazen enega leta zapora ter poravnavo obveznosti do države. Čičić je, kot sem že objavil, priznal utajo davka v višini 200.000 KM.

Čemu priznanje krivde, ko je skoraj vse jasno? Kdo so ljudje, ki preiskujejo kriminal in korupcijo? Zakaj imamo vse več poravnav s kriminalci in vse manj dokazovanja njihove krivde? Kako država ščiti sebe? S kesanjem v končanem dejanju? Imamo državo, ki je zelo popustljiva s kriminalci, nagnjena k pogajanjem, dogovorom in kompromisom? Množičnost priznanj krivde bo vodila v vse bolj odprt kriminal, saj se rop na koncu koncev očitno izplača.

Vsi ti, ki priznavajo krivdo, so kriminalci. V mnogih postopkih ti kriminalci pričajo proti drugim ljudem in njihove izpovedi se jemljejo kot relevantne. Torej, država sprejema izjave kriminalcev, nato pa na podlagi teh izjav oprosti kriminalce, druge osebe pa obsodi. V postopku proti sodnici Azri Miletić je bil priča S1 v javnosti obravnavan kot prevarant. Ali so možni postopki, v katerih bodo kriminalci vodili pravosodje in s svojimi priznanji odločali ali oproščali obtožene?

Ali so v teh okoliščinah kriminalci lahko uporabljeni za obračune z nekaterimi neprimernimi ljudmi.  

Torej, gre tudi v tem primeru za dogovorjeno korupcijo v pravosodju, zato je vprašanje, na koliko priznanj – korupcije bo država privolila, da bi se obračunala s korupcijo? Sodniki in tožilci nam vse bolj delujejo kot duhovniki: edino, kar manjka, je priporočilo “očenaš” za rešitev duše.      

Prenesimo problem na navadne ljudi: Če je nek pošten človek dolžan plačati velike zneske državnim podjetjem ali celo sodiščem, denarja pa nima, se lahko poravna z državo, da prizna dolg, ki se mu nato zmanjša? Vse je v denarju ali nepremičninah, zato bi se moral najti pravnik, ki bi pojasnil razliko med dolgom navadnega in poštenega človeka ter zneskom, ki ga je oropal kriminalec.      

V zadevi “Kurir” je bila večina obtoženih v državni službi. Pri ropu desetine nepremičnin so sodelovali trije odvetniki in deset sodnikov ter uslužbencev sodišča.

Ali ne bi smeli biti krivi tisti, ki so plačani, da ščitijo državo, nato pa jo oropajo iz notranjosti? Skorajda jih ne obravnavajo kot krivce. Zanje je ta ista država mati. Najprej jih hrani, oblači in jim daje številne privilegije, nato pa jih ščiti pred seboj, svojimi zakoni in svojo strogostjo.

Državo rušijo prav tisti, od katerih je odvisna njena državnost. Tam, kjer ni pravne države, ni nobene države. Torej, tisti, ki bi morali varovati verodostojnost institucij, nas vse ščititi pred ropom in razbojniki, rušijo in kradejo to državo. Ko ta država reagira, se jim odpre možnost, da se s kesanji in priznanji poravnajo in vsi srečni in vsi zadovoljni.

Nekdo je privilegiran tako, ko je na tej kot tudi na oni strani zakona. Torej, enkrat mati država, vedno mati država. V nasprotju s temi privilegiranimi tatovi stojijo tisti, ki jim je država grda in zla mačeha. Na sceni so zelo ugodne oprostitve zaradi tatvin. 

Piše: S. Omeragić