Vse politike v BiH morajo razumeti, da je obramba parlamentarne suverenosti obramba politične svobode in vladavine prava!

Piše: Rasim Belko

Ko visoki predstavnik Christian Schmidt julija 2023. uvede kazensko odgovornost za neizvajanje lastnih odločb, je jasno, da ne govorimo več o “tehničnem nadzoru” nad postdejtonsko Bosno in Hercegovino – temveč o sistemskem spodkopavanju domače demokracije. Uvajanje člena 203a v Kazenski zakonik BiH in dodatne spremembe člena 239 niso le pravno nasilje – to je politično sporočilo: “Ni vam treba soglašati. Samo poslušajte”.

Vendar vprašanje, ki si ga morajo politične stranke v Bosni in Hercegovini zastaviti, ni, ali podpirajo Schmidta (Urad visokega predstavnika) ali ne. Vprašanje je – ali podpirajo načelo, po katerem se politično nestrinjanje kazensko sankcionira, po katerem parlamenti postanejo tehnični izvrševalci volje tujega diplomata in po katerem se zakon sprejema z dekretom, ne z dialogom?

Napačno bi bilo Schmidtove ali prejšnje intervencije obravnavati skozi enodimenzionalno prizmo – kot pravno kazen proti enemu politiku. Kajti če je danes Milorad Dodik lahko obtožen zaradi politične neposlušnosti do visokega predstavnika, zakaj jutri ne bi bil obtožen minister iz SDP, SDA, delegat HDZ, opozicijski poslanec iz Stranke za BiH ali neodvisni poslanec, ki se odloči ignorirati kakšen naslednji sklep UVP?

Člen 203a odpira prostor za institucionalno selektivnost, zapira pa prostor za demokratično avtonomijo. V pravnih državah politiki odgovarjajo volivcem – ne uradnikom z bonskimi pooblastili.

Volivci izbirajo – Schmidt odloča?

Politične stranke v Bosni in Hercegovini porabijo desetine milijonov mark za kampanje. Kandidati obiskujejo vasi in mesta, se izpostavljajo razpravam, medijem, javnosti – da bi se na koncu soočili s tem, da se zakonodajni sistem lahko preprosto obide z eno samo povedjo v sklepu visokega predstavnika. Če Schmidt sprejema zakon, parlament pa ga mora sprejeti “brez sprememb in dopolnitev”, potem naj se to jasno pove – da se ne trudimo več igrati parlamentarne demokracije.

Evropska unija je opredeljena z vladavino prava, institucionalnim dialogom in politično odgovornostjo. V Bruslju se ministri zamenjujejo zaradi sumov nepotizma. Mi pa tukaj imamo zakon, ki kaznuje politično nestrinjanje – in nihče se več ne sprašuje, ali je to normalno.

Je takšen zakon sploh združljiv z evropsko pravno dediščino? Če ni, kaj nam pove dejstvo, da še vedno obstaja – in da ga morajo sodniki tolmačiti pod političnim pritiskom?

Predstavljajmo si takole: v demokratičnih državah se zakoni pišejo v parlamentih. V kolonijah – prihajajo po pošti iz pisarne. Stranke se morajo odločiti, kateri kategoriji želijo pripadati. Če so pripravljene odreči se pravici do zakonodajne razprave, modifikacije, pa tudi zavrnitve vsiljenih rešitev – naj to povedo in pokažejo svojim volivcem.

Če pa niso, potem je čas za jasno institucionalno “NE” nadaljnji eroziji suverenosti zakonodajnega telesa države Bosne in Hercegovine.

Niso samo Schmidtovi sklepi iz oktobra 2022. in aprila 2023. primeri usmerjenega delovanja, ki resno krni položaj Bošnjakov kot konstitutivnega naroda in demokracijo kot celoto. Tudi prej smo videli vzorce političnega favoriziranja, izogibanja resničnemu ustavnemu napredku ter vztrajnega blokiranja civilnega vidika Mirovnega sporazuma – ki je, ironično, edini pravi mandat visokega predstavnika.

Je sploh treba spominjati, da je minilo več kot 30 let, pa nismo izvedli civilnega dela Daytona? Namesto implementacije miru se Urad visokega predstavnika danes obnaša kot čuvar statusa quo. Status quo pa ne ustreza ne EU ne NATO ambicijam te države. Ne ustreza državljanom. Ne ustreza narodom. Ustreza le tistim, ki politično nespremenljivost pretvarjajo v kapital.

Zakon, ki sankcionira neposlušnost, ni problem enega naroda, entitete ali politične opcije. Je problem celotnega sistema. Kajti sistem, v katerem se politiki ne smejo s svojim nestrinjanjem preizkusiti zakona, temveč ga morajo slepo slediti – ni sistem vladavine prava. To je sistem vladavine dekreta.

Prav zdaj ima vsaka politična stranka – ne glede na to, ali prihaja iz Sarajeva, Banjaluke, Mostarja ali Tuzle – ne le politično priložnost, temveč tudi demokratično obveznost, da pokaže odgovornost in sposobnost delovanja v skladu z zakoni lastne države, ne pa po volji tujega diplomata.

Sklepi in zakoni, ki oblikujejo politični red, morajo biti rezultat domačih institucij, postopkov in odgovornosti – ne vnaprej zapisanega besedila, ki se ga predloži parlamentu brez pravice do spremembe. To ni politična hrabrost, to je institucionalna nujnost.

Zato je čas, da stranke prenehajo kalkulirati, kaj jim posamično koristi na kratki rok, in prepoznajo, da nihče dolgoročno nič ne pridobi, če zakonodajna oblast ostane talec pisarniške avtoritete. Suverenost parlamenta ni etnično vprašanje, niti vprašanje večine ali opozicije – to je temelj vsakega resnega političnega sistema.

Visoki predstavnik naj bi bil začasni nadzornik, ne stalni mentor. Moral bi pomagati, ne vladati. Če želi BiH res biti evropska država, si ne more dovoliti, da bi ji najpomembnejše zakone in norme predpisoval uradnik brez demokratičnega legitimiteta. Še posebej ne tisti, ki odprto prikrajša parlament za pravico odločanja.

Ni evropske BiH brez domače politične volje. Ni stabilnosti brez notranjega dogovora. Ni demokracije, če nestrinjanje postane kaznivo dejanje.

Zato je čas, da politične stranke – tako oblast kot opozicija – zahtevajo ukinitev člena 203a. Ne zaradi Dodika. Zaradi vseh nas, zaradi države in njenih prebivalcev.

Kajti, spomnimo se protestov po Schmidtovih povojnih dekretih in naj nam bo jasno, da bi bili po aktualnem Kazenskem zakoniku BiH s Schmidtovimi spremembami organizatorji in udeleženci v kaznivem dejanju. To pa je tema, na katero demokratične družbe nimajo pravice, kajti sicer država postane vilajet, mi pa podaniki nekega kralja, vladarja, ki se v našem primeru imenuje mednarodna skupnost in Urad visokega predstavnika!