Vse je isto, samo njega ni

Pred desetimi leti je bila izrečena sodba Meddržavnega sodišča pravice na tožbo BiH proti Srbiji za genocid.

Tomislav Nikolić in Aleksandar Vučić, aktualni predsednik in premier Srbije, sta bila nad obkoljenim Sarajevom. Bila sta na položajih, s katerih so Sarajevčane ubijali in jim povzročali invalidnost v njihovih domovih in na ulicah. Ljudje, ki so Bosni in Hercegovini grozili leta 1992, grozijo še četrt stoletja kasneje. Vprašanje je, kako sta lahko ponovno izvoljena in ponovno vladata Srbiji? Je to končna resnica o spravi in pravici?

Vojislav Šešelj je streljal na Sarajevo. Karadžić je nad Sarajevo pripeljal ruskega pesnika Eduarda Limonova, čigar streljanje na mesto in civiliste je lahko videl ves svet. Nad obkoljenim mestom se je s strojnim orožjem v rokah fotografiral tudi Vojislav Koštunica, sicer srbski demokrat. Partner Nikolića in Vučića v sedanji oblasti Republike Srbije je Ivica Dačić, Miloševićev vojaški vodja kabineta. Vse je isto, samo njega ni.

Nad Sarajevo so pripeljali kadete Vojske Srbije in tam so vadili topniško obstreljevanje mesta. Cilj je bil zadeti določeno okno, uničiti nečiji dom. To se je delalo na pokazni vaji in za šolsko oceno pri opravljanju izpita. Nad obkoljenim Sarajevom je prihajal tudi Zoran Đinđić in ob žaru obračal vola z zločincem Karadžićem. Težava so bile njegove izjave nad izmučenim in uničenim mestom. Đinđića je ubila ista roka, ki je streljala in ubijala po Sarajevu.

Sojeno je bilo tudi Miloševiću, sojeno je bilo in izrečena sodba častnikom Vojske Jugoslavije, natančneje Srbije. Celotnemu vojaškemu in političnemu vodstvu Republike Srbske je bilo sojeno na sodišču v Haagu.

Osujeni so Krajišnik, Plavšićka ob priznanju zločinov, Karadžić, Brđanin, general Mladić in celoten njegov štab. Četrt stoletja kasneje jim podeljujejo priznanja za dosežke v zločinih proti človeštvu in zločinu genocida. Spomenik se postavlja Nikoli Koljeviću. Je sodba Meddržavnega sodišča pravice prinesla pravico in spravo na te prostore ali se obravnava kot nepomembna dejstvo?

Ruska Federacija je julija 2015. pred Varnostnim svetom ZN vložila veto na Resolucijo Velike Britanije in s političnim aktom preprečila sodno sodbo. Ali sta to po človeških in božjih zakonih mogla storiti? Kako je možen politični veto na normo 'ius cogens', ki se nanaša na genocid in je nad vsemi konvencijami ZN in nad vsem pravom? V 60. členu Statuta je navedeno, da so „sodbe MSP končne in brez pravice do pritožbe“. Kako je bil potem možen veto ZN na sodbe „vrhovnega sodišča ZN“? Zaradi absolutnega nespoštovanja sodbe iz leta 2007, ali je danes potrebnejša ta revizija sodbe Meddržavnemu sodišču pravice kot Bosni in Hercegovini?

Videli smo, kako v ZDA sodišče in pravo stojita nedotakljivo nad predsedniško odločitvijo. Tam, kjer vlada pravo, ni prostora za politiko. Bilo je nekaj nevzdržnega v tem ruskem zanikanju odločitve Svetovnega sodišča pravice. Ali bi moralo Sodišče pravice takrat reagirati proti Varnostnemu svetu ZN na enak način kot ameriška sodišča in sodniki na odločitev svojega predsednika?

Te dni je veleposlanik Ruske Federacije v BiH Peter Ivancov sklical sejo PIC-a zaradi kršitve Ustave in revizije sodbe. Ustava BiH in postopki so nenadoma postali pomembnejši od sodbe Svetovnega sodišča pravice. Ruski veto na Britansko resolucijo o Srebrenici, s katero je bila razvrednotena sodba MSP, je bila uničujoča politična odločitev in nespoštovanje ter uničenje „vrhovnega svetovnega sodišča“ in zemeljskega prava?

Je bila na kakršen koli način v teh četrt stoletja miru Republika Srbska postala legalen del BiH? Ali je to še vedno samo kraj enonacionalnih ciljev in enonacionalne izključnosti. Kraj, kjer se pravice drugih in drugačnih skoraj ne spoštujejo. Kjer politični voditelji leta govorijo o odcepitvi, zanikajo obstoj države in grozijo s spopadi.

Vsi se sklicujejo na 61. člen Statuta Sodišča pravice, ko govorijo o nemožnosti revizije, vendar nihče ne omenja v tem členu tudi 3. odstavka, po katerem „sodišče lahko odpiranje postopka revizije pogojuje s predhodnim izvršitvijo sodbe“. Ta trditev se bo tolmačila različno, vendar v nobenem segmentu ta sodba ni izvedena in danes je, kot da ne obstaja. Kot da je v neki temi in pod prahom, kot sodbe v predalih sodišč skorumpiranih držav.

Vse je isto, samo njega ni.