ROKO NEPRAVDNEGA NAS BO DOLETEL VSE OD NAS Nismo krivi, a dokler molčimo in trpimo, nam je dosojeno!

Piše: Amina Čorbo-Zećo

Če kdo misli, da to pišem, da bi branila Fadila Novalića, Fikreta Hodžića ali koga tretjega, ne pa pravico za vse nas, naj neha brati!

Če pa bere, naj se spomni, da niti en glavni tožilec tožilstva BiH ni dočakal konca mandata. Nekateri so bili procesuirani, nekateri na črnem seznamu, v pravosodju BiH pa se po tem ni zgodilo nič epohalnega. Ta dejstvo bi moralo že zdavnaj prižgati rdečo luč, zaradi katere bi se morali rdečiti obrazi – ker je pravosodje rak rana te družbe, neka stopnja metastaze.
Hujša od krivice je le selektivna pravica. Možaki s tožilstva BiH (na krilih različnih entitet, etnicitet in politik) nam vsak dan servirajo to selektivno pravico.

V takšnih razmerah pravna država v BiH težko zaživi, zato je treba vsakega uslužbenca v pravosodju preveriti na detektorju prava in znanja, še posebej pa tožilce, ki so večinoma zasedali visoke položaje s pomočjo političnih križank. Na poti kariernega vzpona, mimo pravnih norm, so uničevali in uničujejo življenja.

Redki so imeli srečo, da so iz montažnih tožilskih fars izšli kot zmagovalci, čeprav je to Pirova zmaga, ker je življenje že krepko uničeno, kot v primeru Živka Budimirja. V tem primeru je bil javno objavljen posnetek, kako tožilka Diana Kajmaković podtika dokaze, po čemer pa je ostala v službi in je bila celo razglašena za osebo leta. A, da bo hudič vedno prišel po svoje, se bomo naučili tudi na tem primeru, ker je z ustrežanjem zahtevam mednarodne skupnosti in različnih politik tudi sama na koncu pristala v vlogi slabe punce in s bremenom črnega seznama.

Budimir je bil v priporu v Mostarju mesec dni, na koncu pa se je izkazalo, da so bile tako obtožbe kot njegov pripor neutemeljeni, ugotovljene pa so bile številne manipulacije med sojenjem. Reklo bi se, operacija uspela, a Živko je ostal politično mrtev! Za razliko od Budimirja, Draganu Čoviću je bil dokazan kriminal, vendar je bila izgubljena originalna dokumentacija, kar nikoli ni bilo raziskano in kar je v bistvu največji problem pravosodja – ODGOVORNOSTI NI.

Lahko vložite obtožnice, lahko montirate, lahko tudi ne delate, lahko vam obtožnice padejo, vendar vam NIKO NE MORE NIČ! Razen če procesirate v skladu z zakonom in pravom. Primer takšnega primera je Branko Perić, ki se na koncu uspešne kariere ni želel valjati v blatu montažnega procesa, nato pa je bil on procesiran.

Manj sreče kot Budimir je imel Kemal Čaušević, ki je edini plačal za kriminal v Upravi za indirektno obdavčenje, medtem ko so njegovi naročniki, med katerimi je tudi Dragan Čović (o čemer obstaja izjava), ostali na prostosti, da skozi nadaljnje politično udejstvovanje krojijo usode bosanskohercegovskih državljanov.

In samo skozi ta dva ali tri primere je očitno, da nekaj ni v redu s tožilstvom. Obtožnice so predmet posmeha, pogosto jih dopolnjujejo, tožilci pa nepripravljeni raje gredo po pamet v tuja veleposlaništva, kot po knjige in zakone!

Sprašujem se, ali obstaja v BiH kaka oseba (razen npr. Čović), ki verjame v bh. pravosodje, ki s farso od sodbe v primeru 'Respiratorji' ni izgubila zaupanja. To zaupanje je bilo že zdavnaj izgubljeno, zdaj pa je s to sodbo le zapečateno!

Še posebej, ko gre za primere vojnih zločinov. Tam je popoln kaos, kar se je tudi pričakovalo, ko so preprosto zanemarili Haško listo A in začeli, kot tudi v primerih korupcije, primere delati po lastnem nahođenju. Ali pa po projektih različnih centrov moči.

Glede na to, kar dnevno vidimo v sodnih dvoranah Sodišča BiH, je cilj en – vložiti čim več obtožnic zoper pripadnike Armije RBiH in MUP-a RBiH ter izenačiti vse strani v agresiji.

Bivša glavna tožilka Gordana Tadić (tudi ona je končala na črnem seznamu) je najbolj odgovorna, da se primeri z liste A niso delali. Preprosto poslušni tožilci so obremenjevali Atifa Dudakovića, Enesa Duraka, Zijada Srabovića, Himzo Selimovića, Nehruja Ganića, Ramiza Drekovića, Ahmeda Sejdića, Ferida Buljubašića in druge, ki niso bili v nobenih prioritetih Haaga, naslednik Tadićeve Milanko Kajganić pa se je v tožilske zvezde vzpel s obtožnico v primeru Dobrovoljačka! Vse to pa medtem, ko na desetine pripadnikov VRS in HVO s Haške liste A hodi svobodno, ker ima tožilstvo, kot sem že napisala, samo en cilj.

Primer Dobrovoljačka je nezaslišan škandal, ki prav dokazuje, kakšen je cilj tako aktualnega kot bivšega glavnega tožilca. V tem primeru nam tožilci dokazujejo, da Alija Izetbegović 2. maja ni bil ujet in da kolona JLA ni bila legitimna vojaška meta, mi pa vsi molčimo! Sodišča v Londonu in na Dunaju, kot tudi Haški tribunal, so jasno povedala, da je bila kolona v Dobrovoljački legitimna vojaška meta.

Ko vemo, kakšen je njihov cilj, kot smo vedeli v primeru 'Respiratorji', se z pravico lahko sprašujemo, čemu naj bi se obtoženi nadejali, če ne mrcvarjenju in ponižanju, nato pa na koncu sramotnim sodbam. Ker jim ne sodijo, da bi se pokazala resnica (kar je osnovni postulat tožilca), ampak da bi bili KRIVI. A, krivi so, ker so nas branili ali nas zdaj poskušajo braniti, ker vojna ni končana, le nadaljevana je z drugimi sredstvi.

Politični procesi, ki jih trenutno vidimo, nas prepričujejo, da so samo Bošnjaki kriminalci in tatovi, v svoji nestrokovnosti pa postanejo nespretni, zato jim sodbe morajo popravljati sodišča v Strasbourgu.

Razlog pisanja tega besedila je opozarjanje na zlorabe, ki se dogajajo v pravosodju, pri čemer v Bosni in Hercegovini ne obstaja ustrezna zaščita državljana kot posameznika pred takšnimi zlorabami.

Državljane nima kdo zaščititi, ker tam, kjer ni prava, ne morejo pričakovati niti pravice. In tisti, ki danes ploskajo sodbam Novaliću, Hodžiću in Solaku, jih sprašujem, kaj bodo storili, ko pridejo sodbe v primeru Dudaković, Čemerno, Jošanica, Goražde, Lukavac, Dobrovoljačka... In da jim dam odgovor, ko vse naštete obsodijo, naj vedo, da so oni na vrsti.

Vas sprašujem, ali veste, kdo je bil pokojni Ćiza? Izet Arifović Ćiza ne bo dočakal pravice. Odšel je na pravičnejši svet. V pismu, ki je ostalo za njim, je razkril tisto, kar polovica sodnikov Sodišča Bosne in Hercegovine ve, polovica pa ne ve in noče vedeti, in to je, da zaščiteni priča O. S. (ne ve se, katera črka bo v drugih primerih) ne govori resnice!

„In ta edini priča tožilstva BiH (v pismu je razkril ime) iz Bratunca, ki je plačan in nastanjen v Beogradu, da laže proti Bošnjakom iz Podrinja, je postal glavni priča v mnogih montažnih sodnih procesih na Sodišču BiH, ki se upravljajo iz Beograda, je pričal pokojni Ćiza, kot svoj apel pred odhodom na oni svet.

Nihče se ni niti ozrl, Beograd pa še naprej dela po svoje, ker vedo, da bodo s poenotenjem strani razveljavili učinek haških sodb za genocid in UZP.

Ali veste, da je bil Nedžad Hodžić obsojen na 12 let zapora za zločine v Trusini, medtem ko je bilo v primeru Igman ugotovljeno, da je trajno nesposoben za sojenje!

Enako je dokazoval tudi med procesom za zločine v Trusini, ker je bilo njegovo zdravstveno stanje tudi takrat enako (trajna invalidnost), vendar Sodišče BiH in njihovi izvedenci to vidijo različno od primera do primera! Ne govorim o nedolžnosti Hodžića, ampak o aljkavosti Sodišča BiH.

In zakaj bi vam verjela, zakaj bi imela zaupanje v pravosodje, ki je na samo teh nekaj primerih, ki sem jih izpostavila, pokazalo vso razkoš neznanja, malomarnosti in nekompetentnosti. Vendar, poleg teh treh negativnih točk je pravosodje BiH obremenjeno tudi z zunanjimi vplivi iz Beograda, Zagreba, pa tudi zahodne Evrope.

Vse navedeno je dovolj, da verjamem odvetnikom, pa tudi se prepričam, da je vendarle mogoče, da se nekdo pred institucijo, imenovano Sodišče BiH, reši vseh obtožb, za katere je bil obtožen, in je obsojen za kaznivo dejanje, ki mu nikoli ni bilo očitano, ali pa je obsojen po zakonih, ki ne veljajo več.

Ker ni pomembno, ali smo krivi ali ne, roka nepravice nas bo doletela, ker smo vse v besedilu naštete mirno pospremili v zapor ali onstranstvo, kar nas postavlja v položaj naslednje žrtve.