Solza nad Bosno in solza nad Evropo

*Zakaj je najizkušenejši nemški diplomat Christoph Heusgen, predsedujoči Münchenske varnostne konference (MSC), v zaključnem govoru zajokal?

Piše: Fuad Đidić

Spomnite se Sonje Lokar. To je tista ženska, ki je zajokala v trenutku, ko je delegacija Slovenije 22. januarja 1990. zapustila 14. kongres ZKJ. Bile so to solze, ki so napovedale katastrofo. Nihče več ni mogel skriti, kaj se je v resnici dogajalo v državi, v katero so bili vtkane vse naše sanje in za katero so milijoni izgubili življenje. Z leti je bilo s temi solzami vse težje živeti. Njeni solzi sta najbolj potopili Bosno in Hercegovino.

Pred dnevi sem na najpomembnejšem svetovnem srečanju spet videl solze. Tokrat je zajokal moški. Hladen in racionalen Nemec, Christoph Heusgen, predsedujoči Münchenske varnostne konference (MSC). Kakor Sonja, tudi Christoph v nobenem zgodovinsko prelomnem trenutku ni mogel skriti resnice. V njegovem joku je spregovorila resnica o Evropi. Velik san milijonov se je rušil v prah. Vizija Evrope, v katero je vloženo na desetine milijonov žrtev, je v trenutku kolabirala.

Medtem ko se je v zaključni besedi obračal na svetovno javnost, je izkušeni nemški diplomat g. Heusgen jokal z očmi milijonov Evropejcev. Skozi njegovo solzo v zaključnem govoru je vrelo globoko in prikrito vznemirjenje več kot 600 prisotnih. Ni se v njem nabralo vse, kar je morda slišal pred svojim zaključnim govorom. To je novica, kako je Trump 90 minut govoril s Putinom, voditeljem, obtoženim vojnega zločina. Verjamem, da ni zajokal niti zaradi opozorila ameriškega obrambnega ministra Hegsetha, da Ukrajina ne bo sprejeta v NATO. V njem se je nabralo nekaj povsem drugega. Nekaj ga je zlomilo kot izkušenega diplomata in kot človeka, Evropejca z vizijo Beethovenove simfonije.

Bil je predhodni govor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Ta Trumpov človek je v samo nekaj stavkih porazil evropsko stoletje. J. D. Vance je Evropejce pozval, naj prenehajo izogibati skrajno desnim strankam, naj jim v pogovorih povrnejo dostojanstvo in pokažejo spoštovanje. Nato je nadaljeval, da Evropa zožuje svobodo govora, da utišuje sovražni govor, islamofobijo in podobno.

Čista koincidenca zgodovine je, da je Sonja Lokar zajokala, ko je slišala podobne besede Miloševićevih partijskih jurišnikov. Prepoznala je, da za vsem stoji prodor ultradesničarskih strank, ki bodo podrle velik jugoslovanski projekt.

V svojem govoru je Christoph dejal: “Moramo se bati, da naša baza vrednot ni več ista…” V teh besedah je predsedujoči prepoznal Evropo, osamljeno, zapuščeno brez svojih najboljših zaveznikov. V teh besedah je vsebovan leden strah milijonov Evropejcev, milijonov, ki so verjeli v neko humano vizijo človeštva.

J. D. Vance se je po govoru izognil srečanju z nemškim voditeljem Scholzom in se srečal z Alice Weidel, voditeljico nemške skrajne desnice AfD, nad katero lebdi strašen Hitlerjev sen. Christoph se je zagotovo v sebi spraševal: Kaj ima tukaj še smisla? Kam so šle naše sanje? Kaj se nam je zgodilo čez noč? V kakšen prepad drvimo? Iz njega je spregovoril isti strah, ki je spregovoril iz Sonjinih solz.

Solza nemškega diplomata v sebi nosi vso žalost in vse hrepenenje Bosne po normalni državi. V njej se nahaja tista skrb – kaj Amerika dejansko namerava z Bosno, kaj vidi kot končni cilj v tej državi, kako misli obraniti vsaj minimum svojih razglašenih načel… Nenadoma je Evropa zajokala nad enakimi ameriškimi postopki, nad katerimi milijoni v Bosni že dolgo skrivajo svoje globoko razočaranje nad Ameriko.

Kam je šla ameriška diplomatska strategija? Kakšni so zdaj njeni metodi, njeni usmeritvi? Je predsedujoči Münchenske varnostne konference g. Heusgen v govoru J. D. Vancea začutil isti duh, ki smo ga mi tukaj v preteklih letih prepoznali v akcijah najpomembnejših ameriških diplomatov? Je on, kot mi v BiH, videl Murphyjevo kavbojsko škornj, s katerim je neusmiljeno gazil svoje izbrane sogovornike in iz slabših izbiral najslabše? Zagotovo je g. Heusgen začutil to zlobno politiko, ki jo poganjajo impulzi, strasti, instinkti namesto politike, ki jo poganjajo načela discipline in skrbno premišljeni postopki.

Zato se je ta solza najizkušenejšega diplomata v Nemčiji, moža, ki izjemno zna nadzorovati svoja čustva, najtežje odkotalila na to trpečo in izmučeno deželo – Bosno in Hercegovino. Kakor se je solza Sonje Lokar prav tako odkotalila na Bosno.

Bomo po Sonjini solzi pravočasno razumeli to solzo Christopha Heusgena? Toda vložek niti takrat, kot niti zdaj, ni bila samo BiH. Vložek je bila cela Evropa.