Suveren brez oblasti in nebošnjaški politični kontekst!

Trojka in nebošnjaški politični kontekst ne moreta obdržati oblasti v Bosni in Hercegovini po prihodnjem letu brez nove zmage Denisa Bećirovića za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine.

O čem govorimo, ko govorimo o nebošnjaškem političnem kontekstu? To je prav ta kontekst, v katerem večinska bošnjaška, in skupno tudi bosanska politična volja v parlamentarnem smislu ni zastopana v oblasti, medtem ko je na drugi strani večinska srbska in hrvaška politična volja zastopana, po vertikali, v polnem smislu in kapaciteti.

Denis Bećirović je v tem trenutku suveren brez oblasti, saj svoje oblasti ne more uresničiti, ker koalicija (Trojka in drugi), ki ga je nominirala in izvolila za člana Predsedstva BiH, z le dvema ministroma v Svetu ministrov, igra popolnoma podrejeno vlogo v primerjavi z dominantnimi dejavniki, HDZ in SNSD.

Bećirović kot suveren brez oblasti sploh ne sodeluje pri sprejemanju odločitev znotraj bosanskohercegovske oblasti. Suveren brez oblasti iz protokolarnih sestankov in formalnosti dela (diplomatsko) znanost, medtem ko je na drugi strani skoraj brez vsakega vpliva na procese v državi.

Vendar pa je to od nekdaj bil integralni del Bećirovićeve pogodbe s strankami Trojke in tudi z lastno stranko. Osnove te neformalne pogodbe, ki morda ne obstaja na papirju, a vsekakor obstaja v politični praksi, so naslednje:

Trojka in njeni partnerji bodo Bećiroviću zagotovili glasove, potrebne za izvolitev v sestavo tričlanskega Predsedstva, Bećirović pa bo na drugi strani podprl oblikovanje oblasti Trojke s srbskimi in hrvaškimi političnimi predstavniki, ne glede na to, ali ima Trojka volilni legitimitet in kapaciteto med državljani.

In tu se končajo Bećirovićeve obveznosti do Trojke in obveznosti Trojke do Bećirovića, do naslednjih volitev. Dokaz za to je tudi Bećirovićevo glasovanje za Borjano Krišto in oblikovanje nebošnjaškega političnega konteksta, ki je na sceni.

Kakšne pomembnosti za nebošnjaški politični kontekst je ponovna izvolitev Denisa Bećirovića na mesto člana Predsedstva Bosne in Hercegovine iz vrst bošnjaškega naroda, najbolje pričajo pozivi s strani “dobrega fanta” uradnega Zagreba Elmedina Konakovića Denisu Bećiroviću, naj sprejme kandidaturo (domnevno je Bećirović v dilemi).

Konakoviću je izvolitev Denisa Bećirovića skoraj pomembnejša od rezultatov njegove stranke, saj Konaković v duhu omenjene neformalne pogodbe ve, da samo ta izvolitev omogoča nadaljevanje obstoja takšnega političnega konteksta, v katerem Trojka v oblasti obstaja, on pa je nedvomno nebošnjaški, in pogosto tudi antibošnjaški in antibosanski.

In to ne toliko, kolikor je Trojka antibošnjaška, ampak je njihova šibkost in servilnost večja celo od tega in takšne narave, da v odnosu s HDZ in SNSD ustvarja takšen kontekst.

Kontekst, v katerem večina državljanov, ki so zvesti državi Bosni in Hercegovini, ima za suverena figuro, ki nima nikakršne efektivne politične moči.

Na žalost je Denis Bećirović, ne glede na to, koliko se je osebno in iskreno trudil pustiti drugačen vtis, z dejavnostmi formalne in proceduralne politične narave, figura brez politične moči. Suveren brez oblasti.

Od demokratičnih volitev in referenduma o neodvisnosti Republike, Bošnjaki in drugi državi zvesti državljani, med njimi probosansko usmerjeni Hrvati, Srbi in drugi, niso bili v položaju, ki jih je oropal politične suverenosti.
V takšnem položaju so zdaj, torej danes, in to ni le nebošnjaški politični kontekst, ampak v bistvu tudi protidržavni politični kontekst, vendar se skozi negacijo predvsem bošnjaške politične volje ta kontekst uresničuje.

Tisto, kar je še posebej zanimivo, nikakor ni Konakovićeva zavest o nujnosti ponovne izvolitve Denisa Bećirovića za nadaljevanje obstoja nebošnjaškega političnega konteksta, torej oblasti brez Bošnjakov, je položaj Stranke demokratske akcije.

Izkazalo se je, da je Stranki demokratske akcije napovedana sodelovanje (za badžak - za mizo) s SDP-jem, ki temelji predvsem na prerazdelitvi resorjev in prihodnjih skorajšnjih razpisov, pomembnejše od suverenosti države Bosne in Hercegovine, ter pomembnejše od politične volje bošnjaškega naroda.

Po tem ni pomembno, ali ima suveren, v tem primeru član Predsedstva BiH iz vrst bošnjaškega naroda, kakršno koli oblast v svojih rokah. Ni pomembno, ali imajo na ta način posredno tudi Bošnjaki oblast v svojih rokah. Pomembno je živeti v prepričanju, da se bo uresničila mirna razpisna koeksistenca s “roparicami” in s tistimi, ki ignorirajo politično voljo bošnjaškega naroda, vse zaradi zasebnih interesov in ciljev, ki nimajo nobene zveze z interesi bošnjaškega naroda.

Takšen inertni in strahopetni odnos do dejstva obstoja suverena brez oblasti in odnos do dejstva vladavine nebošnjaškega političnega konteksta, v končnem cilju abolira tudi vsiljevanje oblasti ter suspenz politične volje bošnjaškega naroda preko tujega intervencionizma.

Kajti, če političnim strankam, ki dobijo največjo podporo volivcev bošnjaške narodnosti, ne moti vladavina nebošnjaškega političnega konteksta in če jim ne moti obstoj suverena brez oblasti, komu bi potem to moralo biti v napoto? Političnim sovražnikom države zagotovo ne, predstavnikom mednarodne skupnosti, zagotovo ne!

To lahko moti le ponižan bošnjaški narod.

(M.T)