Srečanje Grabar-Kitarović in Vučić: Menjava generacij med „Karađorđevići“

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović in srbski predsednik Aleksandar Vučić sta se na srečanju v Zagrebu strinjala le glede odnosov do BiH, večino dialoga sta posvetila tej državi. Torej, Bosna in Hercegovina je ponovno na udaru. Sedanji voditelji Srbije in Hrvaške so še vedno na fonu velikosrbske politike Tuđmana in Miloševića. Tako Grabar-Kitarović kot Vučić sta bila globoko vpletena v politiko zločinskih režimov devetdesetih let. Kolinda Grabar-Kitarović se je HDZ-ju pridružila v začetku 90. let in to stranko imenuje „njena družina v dobrem in zlu“. Grabar-Kitarović je v začetku leta 1993 začela delati na novo ustanovljenem oddelku Ministrstva za zunanje zadeve, in sicer na Mednarodnem oddelku, ki ga je vodil Ivo Sanader, namestnik takratnega zunanjega ministra Mate Granića. Prvi kolega Grabar-Kitarović je bil Zoran Milanović. To je tisti, ki je za BiH izrekel najbolj žaljive žalitve.

O Vučiću vemo, da je za enega ubitga Srbina zahteval likvidacijo sto Muslimanov. On, sodeč po vsem, si nadene masko, ko se pogaja s turškimi uradniki, pa tudi nedavno z Izetbegovićem in Erdoganom v Istanbulu. On, na žalost, še vedno igra na glavno karto starih dogovorov Miloševića in Tuđmana.

Tuđmana ni več, je pa njegova politika. Če HDZ ni imel usmiljenja do Posavine in posavskih Hrvatov, kako ga bo imel do Bosne in Hercegovine in Bošnjakov?

O pogajanjih v Daytonu je iskreno pisal prof.dr. Ivo Komšić, ter glavni mirovni pogajalec Richard Holbrooke v svojih spominih. Komšić se je spominjal prvega šoka v Daytonu: „Odprto in jasno je Milošević dejal, da sta se s Tuđmanom „že zdavnaj dogovorila“, da Bosanska Posavina pripade Republiki Srpski... Bojim se tistega, kar je Milošević tukaj javno večkrat ponovil – da sta se s Tuđmanom dogovorila, da bo Posavina pripadla „Republiki Srpski“... Tega ozemlja in teh ljudi nihče od nas ne sme prodajati“, je pisal Komšić. Nato dodaja: „Sinočnjo večerjo Tuđmana z Zubakom, Prlićem in Tadićem sem izvedel podrobnosti. Izvršil je močan pritisk, da se vsi odrečemo Posavine, kričal je in tolkel s pestjo po mizi.

Tuđman in Milošević sta trgovino s Posavino Američanom vsilila kot ključni del svojega dogovora o miru. In vse je bilo končano. „Warren Christopher je dejal, da Posavina ni več predmet pogajanj in da je to končano“, je zabeležil razočarani Komšić.

Svojo krutost celo do bosanskih Hrvatov, ne samo do Bosne in Hercegovine, je Tuđman ovekovečil v stenogramih. Snemal jih je v svoji rezidenci, da bi postal heroj, postal pa je zločinec. Gotovo je, da je izdal bosanske Hrvate. O Hrvatih v Republiki Srpski niti besede ne spregovorita Kolinda Grabar-Kitarović in Dragan Čović, čeprav jih je toliko kot v Sarajevu, ki ga obtožujejo za vse in svašta.

Zločinski odnos do Hrvatov BiH je potrdil tudi Stjepan Kljuić, sam žrtev ene nora politike do Bosne in Hercegovine.

„Cinično zvenijo izjave uradnikov iz Zagreba, da bodo ščitili Hrvate v BiH, da so oni jamci Daytonskega sporazuma. Njihovi predhodniki so na brutalen način prodali bosanske Hrvate. Ni jim mar za žrtve Prijedora, Banjaluke, Ljubije, Ivanjske, Bosanskega Broda, Bosanskega Šamca, Dervente, Kotor Varoši“, je dejal Kljuić… „Še več, tudi danes poteka sodelovanje hrvaških uradnikov v BiH z Miloradom Dodikom, ki je le finaliziral tisto, kar sta Karadžić in Krajišnik, ob pomoči Ćosića in Miloševića, začela.

Ni nobena skrivnost za politične voditelje Zahoda, da sta Tuđman in Milošević vodila skupno, dogovorjeno vojno proti Bosni in Hercegovini. Stjepan Kljuić je omenil, da so vsi resni državniki v Evropi obsojali Tuđmanovo sodelovanje z Miloševićem. Bilo je ponižujoče, da na pogreb hrvaškemu predsedniku Tuđmanu ni prišel noben predsednik evropskih držav. Milošević je končal v lisicah zapora v Scheveningenu.

Prišle so nove sile, ki želijo eno zločinsko etnično čiščenje spremeniti v „končno rešitev bošnjaškega vprašanja“.

Že so napovedani pritiski na Bošnjake in BiH. Gre za običajne variacije na temo terorizma. Pričakovalo se je, da se bodo podtikanja začela površno in nekoliko nenevarno. Namreč, vzporedno z obiskom Vučića v Zagrebu, je bilo sporočeno o podstavljeni bombi v Veleposlaništvu Nizozemske v Sarajevu. MUP Federacije mora nujno preiskati to, kot se je izkazalo, lažno dojava o podstavljeni bombi.

Istočasno je nemška vlada objavila, da ni dokazov o porastu groženj od domnevnega islamskega radikalizma in terorizma iz Albanije, Kosova in BiH. Zdi se, da je nemška vlada zanikala ključni del srbsko-hrvaških dogovorov v Zagrebu. /S. Omeragić/