Šunje: Vlada FBiH ni po enega resnega reformnega ukrepa ni sprejela, zvišanje minimalne plače brez zmanjšanja prispevkov lahko povzroči odpuščanja

(Patria) - Predlog, da se minimalna plača loči glede na stopnjo izobrazbe, je sprožil različne odzive med socialnimi partnerji, profesor na Ekonomski fakulteti UNSA, Aziz Šunje, pa sporoča, da gre za izjemno zapleten problem, pri katerem nobena odločitev ne more biti enostavna. Komentirajoč pobudo, da bi bila minimalna plača drugačna za osnovno, srednjo in visoko strokovno izobrazbo, Šunje poudarja, da problem presega okvire enostavnega izračuna.

„To je zelo kompleksen problem. Veliko je elementov v tem kompleksnem mozaiku. Ni samo ekonomsko, ampak tudi socialno vprašanje, v proces pa so vključeni sindikati, delodajalci in vlada — vsak s svojimi interesi.“

Govoreč o samem zvišanju minimalne plače, Šunje priznava, da sedanja višina ni zadostna za dostojno življenje.

„Ni dvoma, da 1.000 mark ni dovolj za dostojno življenje. Vprašanje je, ali je 1.200 mark dovolj in ni," je dejal Šunje v oddaji FTV-ja Plenum.

Šunje odkrito kritizira odsotnost predstavnikov vlade na razpravah o minimalni plači.

„Nisem presenečen, da nihče iz vlade ni prišel. Vlada je vprašljivo usposobljena za reševanje teh problemov, deluje populistično, brez resničnih ukrepov. Če zvišate minimalne plače, ne da bi zmanjšali davke in prispevke, in ne izvedete reform, ki se potiskajo pod preprogo, boste ustvarili kontraefekte. Ti kontraefekti so lahko zmanjšanje delovnih mest in odpuščanje delavcev.“

Šunje opozarja na alarmantne številke v javnih skladih.

„Imamo enega zaposlenega na enega upokojenca. Po modelu pokojninskega sistema bi moralo biti 1 proti 3. Če se sistem sesuje, upokojenci upravičeno zahtevajo zvišanja, vlada pa reagira populistično — vendar je treba ta sredstva nekje zagotoviti.“

Šunje se je dotaknil tudi percepcije delodajalcev v javnosti.

„Pri nas obstaja mantra iz preteklih časov, da so delodajalci ‚mrzli‘, ki samo jemljejo. To ni res. Delodajalci odpirajo delovna mesta, prevzemajo tveganje in zaposlujejo ljudi.“

Poudarja, da je nujen „subtilen dialog“ med sindikati, delodajalci in vlado, vendar je prav vlada tista, ki izostaja.

„Vlada nič ne dela. Nobena resna reforma ni bila izvedena.“

Komentirajoč idejo, da bi bile plače predpisane glede na stopnjo izobrazbe, Šunje jasno nasprotuje.

„Na splošno sem nasprotnik tovrstnih plačnih razredov. Delodajalec je tisti, ki odloča, koliko mu neki delavec z visoko šolo doprinese. Če je pravi delavec, ga bo znal obdržati.“

Poudarja tudi problem kakovosti diplomantov na trgu.

„Kaj pomeni visoka strokovna izobrazba? Imamo kupljene diplome in veliko ljudi, ki so popolnoma nekompetentni.“

Šunje posebej poudarja ranljivost malih obrtov.

„Največji delež podjetij so mikropodjetja — 90 %. To so saloni, majhne trgovine, družinski obrti. Če se ne ustvari prostor za razbremenitev, lahko zvišanje minimalne plače dobesedno ugasne.“

Šunje trdi, da je odsotnost reform ključni vzrok za zbrane probleme.

„Nimamo nobenega reformnega posega v zadnjih 4–5 letih. Ni sektorja družbe, ki ne bi klical po reformah, in ni vizije, kako jih izvesti.“

Zaključuje, da je vlada ključni dejavnik v Ekonomsko-socialnem svetu:

„Vlada je tisti mehanizem, ki mora uravnotežiti interese sindikatov in delodajalcev ter ustvariti pogoje za razbremenitev. A tega ne počne.“