Suljagić: Srbom država, muslimanom oskarji

Piše: Emir Suljagić za Istraga.ba

Nekje s konca lanskega leta se je skupina političnih aktivistov, levičarjev, v neki gostilni na Bjelašnici glasno norčevala, da sem jaz, Emir Suljagić, končno „civiliziran“ in „umit“, potem ko je vlogo v filmu „Quo Vadis, Aida?“ izdaljne navdihnjeno s tem, kar sem doživel v Potočarih med 11. in 21. julijem 1995, odigral Alban Ukaj. Prek tega, kot tudi številnih žalitev, ki sem jih v zadnjih 26 letih utrpel v glavnem zato, ker sem preživel in, za razliko od mnogih preživelih, nisem utihnil, sem se postavil na stran. Praznovanje zasluženega uspeha filma Jasmile Žbanić, ki ga vidim na vsakem koraku, je mogoče primerjati le z globokim prezirom do preživelih. Genocid in šampanjec, jebeš ga.

Odkar je Jasmila začela delati na filmu, sem bil ob strani, kolikor je bilo potrebno, in v pomoč, kolikor je bilo potrebno. Ne vem veliko o filmu, scenarija nisem nikoli v življenju napisal in nisem mogel pomagati drugače, kot da odgovorim na vprašanja, ki so mi jih zastavljali. In takrat sem mislil, kot mislim tudi danes, da je snemanje tega filma bila nujna potreba. Z nobenim dejanjem ali besedo nisem hotel stati na poti temu. In imel sem prav: število ljudi, ki so izvedeli za genocidno operacijo v Srebrenici – čeprav le eno sorazmerno majhno epizodo znotraj strašne sage o Srebrenici – je v zadnjem letu dni ogromno. Zahvaljujoč Jasmili in njenemu filmu smo tudi mi, preživeli, dobili platformo, da govorimo o dogodkih, ki so bili obsojeni, da postanejo fusnota v evropski zgodovini. V tem smislu je to samo po sebi dosežek za zgodovino.

Ne želim pa sodelovati pri „univerzalizaciji“ izkušnje Srebrenice in imam pravico, da to tudi glasno povem. Jasmilin „acceptance speech“ ob prejemu nagrade Evropske filmske akademije ne ustreza resnici in trivializira izkušnjo Srebrenice. Genocidna operacija v Srebrenici in okoli nje – če bomo povsem natančni in celotno izkušnjo bosanskega genocida – je edinstvena po tem, da predstavlja genocid kot „gendercide“.

Od maja 1992. do jeseni 1995. – celo oktobra so enote Bratunačke brigade t.i. VRS izvajale „preiskave terena“ v dobesednem lovu na redke preostale preživele – je obstajala le ena garancija smrti – napačne genitalije. Prevladujoča večina žrtev v Srebrenici in okoli nje v celotnem tem obdobju so bili moški: razoroženi, zvezani, ubiti. Logika srbskega genocida je bila preprosta. Namesto množičnega poboja žensk in otrok, poboj moških v kombinaciji z izkoreninjenjem ostale skupnosti – s spolnim nasiljem nad ženskami, taborišči, uničevanjem kulturne dediščine, prisilnim premestitvijo ter pobijanjem avtoritet in elit, oziroma obglavljanjem skupnosti – je zagotavljalo fizični izginotje skupnosti, ki je bila tarča nasilja. Moški, ki so bili ustreljeni v Domu kulture v Pilici 16. julija 1995, niso bili odgovorni za kakršno koli „zmešnjavo“. Niti to, kar se je zgodilo, ni bila „zmešnjava“.

Drugo, pri čemer zavračam sodelovanje, je aproprijacija izkušnje Srebrenice za „vse žrtve“. Jasna Đuričić ima pravico, da v svojem imenu, kot najboljša evropska igralka za leto 2021, nagrado posveti „vsem žrtvam“. Ampak ne v mojem imenu. Izkušnja Srebrenice ni univerzalna. To je muslimanska izkušnja. Izkušnja podeželske, konzervativne skupnosti Bošnjakov vzhodne Bosne. In ta zgodba je samo naša. Ta platforma je samo naša. Nobena skupina žrtev oziroma preživelih ni predmet takšne vrste blatenja, žaljenja, izpodbijanja in zanikanja – in to kot državna politika v Srbiji – kot so to žrtve in preživeli srebreniške enklave.

Podelitev nagrade za najboljši film, najboljšo režiserko in najboljšo igralko za „Quo Vadis, Aida?“ se dogaja v kontekstu gotovosti, da bo vojska, ki je genocid zagrešila – vojska Ratka Mladića – ponovno vzpostavljena. In da je evropska zahteva, da dovolimo, da ta vojska koeksistira z Memorijalnim centrom Srebrenica. Srbom država, muslimanom oskarji. Vsakemu tisto, s čimer se bo zadovoljil.

In da se na koncu vrnem na začetek besedila. Morda vam nismo všeč takšni, kot smo – nismo popolne žrtve, kaj naj storimo? – morda smo malo preveč grobi, neotesani in glasni, ampak to je film o naših ljudeh in naših moških. Danes mi je, ko smo se vračali iz mesta, hčerka, ki ima 15 mesecev, zaspala v avtu. In ko sem jo nosil po stopnicah in gledal, kako spi, sem se spomnil Fehima Mašića, mojega soseda, ki je prav tako držal svojega otroka v bivši tovarni akumulatorjev 13. julija 1995, ko sem prišel, da ga „popišem“, ga dodam na seznam, za katerega sem bil prepričan, da mu bo in vsem ostalim rešil življenje. Nihče s mojega seznama ni preživel. To je bil anti-Schindlerjev seznam. Na njem so bili samo moški.

(avtor besedila je direktor Memorijalnega centra Srebrenica-Potočari)