Sodno prepisovanje je prikrilo pranje denarja

(Patria) - Vpis zemljišča pri Busovači v lastništvo podjetja "VRADIS Investicije", davno ugaslega podjetja, je leta 2014 opravila zemljiškoknjižna pisarna Okrožnega sodišča v Travniku. To je legaliziralo dolgo prikrivano fiktivno trgovanje iz leta 2008 z borznim posrednikom Zijadom Blekićem.

Novinarji Centra za raziskovalno novinarstvo (CIN) so ugotovili, da uslužbenka sodišča ob tem ni preverila, ali podjetje "VRADIS Investicije" še obstaja. Sprejela je tudi zahtevo za prepis sodelavca Blekića Edina Dizdarja, čeprav ta ni predložil pooblastila za postopanje pred sodiščem, kar je v nasprotju z Zakonom o zemljiških knjigah Federacije Bosne in Hercegovine (FBiH). Kljub temu, da je zahteva prispela šest let po prodaji, je bila rešena isti dan, kar ni praksa v delu tega sodnega oddelka.

Vodja zemljiškoknjižne pisarne Maja Spahić meni, da njena predhodnica, ki je medtem preminula, ni naredila napak, ki bi postavile pod vprašaj zakonitost prepisa. Hkrati tožilstvo trdi, da je bil prepis izveden nepravilno in da je Dizdar pri spornem vpisu nepremičnine imel pomoč oseb na sodišču.

Podjetje "VRADIS Investicije" so ustanovili bližnji sodelavci Blekića in Dizdarja nekaj mesecev pred nakupom Blekićeve zemlje za 1,1 milijona KM – štirikrat dražje od vrednosti, ki so jo strokovnjaki ugotovili z naknadnim izvedenstvo.

Podjetje je denar prejelo kot nadomestilo za posredovanje pri nakupu zemljišča za gradnjo stavbe slovenske NLB Group v Sarajevu. Projekt je bil vreden okoli 33 milijonov KM, večina denarja pa je bila izplačana lastniku zemlje – podjetju "Unioninvest – izgradnja objekata". Vendar ta poslovni načrt ni bil realiziran, temveč je postal predmet zanimanja policije in tožilstva. Njihova preiskava je ugotovila, da "VRADIS Investicije" niso imele nobene posredniške vloge v projektu, zato so bili Blekić in skupina zasebnikov ter člani njihovih družin obtoženi pranja milijonske vsote denarja.

Podrobnosti spornega prepisa so delno opisane v obtožnici, ki jo je proti 19 ljudem vložilo tožilstvo Kantona Sarajevo zaradi poneverbe 33 milijonov KM posojila NLB Banke.

Tožilstvo bo med sojenjem, ki se je začelo konec oktobra, poskušalo dokazati tudi, da je bil večji del denarja, namenjenega za gradnjo poslovnega centra Banke na Marijin-Dvoru v Sarajevu, prenesen na račune podjetij, ki so jih nadzorovali obtoženi, in je zahvaljujoč fiktivnim pogodbam končal na njihovih zasebnih računih.

Eden od spornih je bil tudi pogodba o nakupu zemlje v Busovači, ki so jo "VRADIS Investicije" podpisale z Zijadom Blekićem. Blekić je od leta 2007 z uslužbencem svojega podjetja "Eurohaus" Nerminom Brkićem kupoval parcele na tem območju. Na zemlji so za kratek čas gojili krompir in bike. Namesto podjetniškega uspeha je zemlja postala prizorišče pranja denarja iz velikega projekta v Sarajevu.

Namreč, slovenska NLB Banka je leta 2008 nameravala kupiti atraktivno zemljišče za gradnjo svojega centra na Marijin-Dvoru. Zemljo je ponudilo podjetje "Unioninvest – izgradnja objekata", Banka pa je sprejela.

Vendar pa je namesto neposrednega nakupa Banka sklenila sporazum o poslovnem sodelovanju z nosilcem projekta – podjetjem "Profin-Invest" iz Sarajeva in nekaj drugimi podjetji, ki so dobila različne vloge pri realizaciji projekta na Marijin-Dvoru. Eden od ustanoviteljev "Profin-Investa" Armin Mulahusić je bil direktor sklada, v katerem je Zijad Blekić največji delničar.

Slovenci so dali posojilo v višini 33 milijonov KM "Profin-Investu" za nakup zemljišča od "Unioninvest – izgradnje objekata", izdelavo projekta in pridobitev dovoljenj za gradnjo prihodnjega centra.

Vendar center nikoli ni bil zgrajen, večina denarja pa je bila v nasprotju s sporazumom preusmerjena na fiktivne posle različnih zasebnih podjetij, nad katerimi so imeli Blekić in drugi nadzor ali so bili njihovi lastniki, je opisano v obtožnici.

Na začetku septembra 2008 je "Profin-Invest" na račun "Unioninvest – izgradnje objekata" nakazal skoraj 27 milijonov KM – večino dogovorjene cene za zemljišče na Marijin-Dvoru. Istega dne je to podjetje preusmerilo 1,1 milijona KM na račun "VRADIS Investicije" kot nadomestilo za posredniške storitve pri prodaji zemljišča.

Tožilstvo trdi, da to podjetje ni posredovalo pri prodaji niti ni sklenilo pogodbe, s katero bi upravičilo izterjavo milijonske vsote.

Podjetje "VRADIS Investicije" je ustanovil Muharem Bajrić, sosed in voznik Blekića iz njegovega "Eurohausa", za direktorja pa je bil imenovan Ramiz Bibić, zaposlen v isti borzni hiši. Priče so med preiskavo povedale, da sta s tem podjetjem dejansko upravljala Blekić in Edin Dizdar, človek, ki se je leta 2014 pojavil na travniškem sodišču in zahteval vpis Blekićeve zemlje na neobstoječe podjetje "VRADIS Investicije".

To podjetje je deset dni po izterjavi 1,1 milijona KM za posredovanje ves denar preneslo na zasebni račun Zijada Blekića in s tem kupilo 13,4 tisoč kvadratnih metrov zemljišča v Busovači. Izvedenci so med preiskavo leta 2020 ugotovili, da zemlja stane štirikrat manj. Solastnika zemlje Zijad Blekić in Nermin Brkić sta podpisala pogodbo z Bibićem, direktorjem "VRADIS Investicije".

Brkić je preiskovalcem kasneje pričal, da je bil Blekić v dolgovih in da se mu je nekega dne obrnil z načrtom, kako jih rešiti. Od Brkića je zahteval, da mu podari svoj del skupne zemlje, z obljubo, da mu jo bo vrnil v lastništvo po enem letu. Brkić je opisal, da sta bila s soprogo povabljena k sarajevskemu notarju Milošu P. Jovoviću, da bi podpisala pogodbo, saj je bila zemlja del zakonske skupnosti. Pravi, da je odšel prepričan, da podpisujeta darilno pogodbo:  

"Notar nama je predložil nekaj papirjev, ki jih morava podpisati, in naju je pohitel, da jih podpiševa. (...) Niti žena ne jaz nisva gledala, kaj podpisujeva."

Brkić je povedal, da je kasneje po pošti prejel pogodbo, vendar je namesto obljubljenega darila v kuverti našel kupoprodajno pogodbo.

Vendar kljub nenavadnim okoliščinam, ki jih opisuje, Brkić nikoli ni sprožil postopka za povrnitev svojega dela lastništva nad zemljo v Busovači.

Brkić je preiskovalcem povedal, da ga je Blekić prepričeval, da bo zemlja ostala v njuni lasti, ker je "VRADIS Investicije" njegovo podjetje, in to obljubo je izpolnil šest let.

Zijad Blekić je tudi po prodaji še naprej razpolagal s svojim delom zemlje, zato je zgradil poletno hišo, na kateri je organiziral druženja z lastniki zasebnih podjetij ter predstavniki bank in institucij iz Sarajeva. Dve leti kasneje je svoj delež podaril hčerki Azri, ki mu je nepremičnino kmalu vrnila v lastništvo.

Blekić ni privolil v pogovor z novinarjem CIN-a.

Tudi te pogodbe so sklepali pri notarju Jovoviću, nato pa zemljo prepisovali na sodišču v Travniku. Notar je novinarju CIN-a povedal, da se ne spomni podrobnosti, ker je bilo to že dolgo nazaj.

Novi fiktivni lastnik zemlje – podjetje "VRADIS Investicije" je bilo ukinjeno leta 2010 in pripojeno podjetju "Unioninvest – izgradnja objekata", kjer je Edin Dizdar postal direktor. Odvetnik Asim Crnalić pravi, da Dizdar leta ni vedel, da zemljišče ni v lasti tega podjetja, čeprav ga je vodil.

Nepremičnina je bila v poslovni dokumentaciji podjetja evidentirana kot njegova last, vendar je na sodišču pisalo, da pripada Blekiću in Brkiću, kar je v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi.

Ko je leta 2013 izvedel za to, je Blekića vprašal, o čem gre. "Blekić je dal neko pojasnilo. Ta mu je rekel, da je bilo to plačano in da mora biti vpisano na 'Unioninvest', ker je bila zgodba okoli združitve že končana," pojasnjuje odvetnik Crnalić v imenu Edina Dizdarja, ki je v priporu.

Tako je Dizdar poleti 2014, štiri leta po ugasnitvi "VRADIS Investicije" in šest let po nakupu Blekićevega in Brkićevega zemljišča, vložil zahtevo sodišču v Travniku, da se neobstoječe podjetje, s katerim ni imel formalne povezave, vpiše kot lastnik. Predložil je kopijo kupoprodajne pogodbe iz leta 2008.

Novinarji CIN-a so z vpogledom v sodno dokumentacijo ugotovili, da je predložil tudi šest let star izpisek iz sodnega registra za "VRADIS Investicije". Po tem dokumentu je bil direktor Ramiz Bibić in v tistem trenutku Dizdar ni imel nobene funkcije v podjetju. Po Zakonu o zemljiških knjigah FBiH bi moral sodni referent zavrniti zahtevo, če je ne bi vložila pooblaščena oseba.

Kljub vrsti napak v postopku, vodja zemljiškoknjižne pisarne Maja Spahić pravi, da je bil prepis zakonit, vendar bi ona ravnala drugače in zahtevala svež izpisek iz poslovnega registra ter aneksa kupoprodajne pogodbe, ki bi glasila na podjetje "Unioninvest – izgradnja objekata".

Odvetnik Crnalić pravi, da je po priporočilu takratne uslužbenke pisarne njegov klient naredil aneks pogodbe in ga poslal davčni upravi z vprašanjem, ali je potrebno plačati dodaten davek. Odgovora ni dobil, zato je v postopek krenil s staro pogodbo.

Tega aneksa pogodbe še vedno ni v sodni dokumentaciji v Travniku, vendar so novinarji CIN-a tam našli, da je bila rešitev o vpisu novega lastnika sprejeta isti dan, ko je bila vložena zahteva.

Spahićeva pravi, da takšna hitrost pri reševanju zahtev za prepis ni običajna v zemljiškoknjižni pisarni.