Sojenje Đakiću in Kajtaziju: Reševanje brčanske enklave

Na sodišču BiH je potekalo sojenje v postopku proti obtoženima Mensurju Đakiću, nekdanjemu poveljniku 108. brčanske brigade, in borcu Begzadu Kajtaziju. Še en sodni postopek je potekal pred sodnim senatom, ki mu je predsedovala sodnica Džemila Begović. Đakić je bil poveljnik prvega bataljona 108. brigade HVO, Kajtazi pa navaden borec pete čete te brigade. Brčanska 108. je bila le okoli dvajset dni vodena kot brigada HVO, nato pa je bila preimenovana v 108. brigado TO RBiH.

Naselje Bukvik je bilo od začetka vojne, od 1. maja do 15. septembra 1992, v rokah Karadžićevih Srbov. Brčko je bilo štiri mesece in pol odrezano od Tuzle in ostalega ozemlja. Ljudje v enklavi so začeli stradati in jim je skoraj zmanjkalo streliva za preživetje. Stotine ranjenih borcev in državljanov Brčkega so se morali do Tuzle in v tuzlanske bolnišnice prevažati čez grapave Majevice, in to peš in na nosilih, saj so poti večinoma vodile skozi globoko posavsko blato. Bližala se je prva zima in brčanski vojaški poveljniki so se odločili prebiti čez Bukvik in deblokirati prosto ozemlje. Znano je, da so v treh primerih poveljniki 108. brigade Brčko zahtevali in, kot pravijo, prosili za pogajanja z vodstvom SDS, predvsem z Boškom Maričićem, enim od vojaško-političnih voditeljev brčanskih Srbov. Vsakič so bili energično zavrnjeni.

V naselju Bukvik je bil pred začetkom napada na Brčko ustanovljen vojaški štab paravojaške srbske enote Bukvik z osmimi vodovi (v tej in sosednjih srbskih vaseh) in 17 oddelki, ki jim je poveljeval enako število poveljnikov vodov in oddelkov, v katere je bilo mobiliziranih okoli 400 pripadnikov in vojaških obveznikov srbske narodnosti. Bikvik je bil prvo naselje in posebno mesto za usposabljanje novih nabornikov v srbsko paravojsko.

Akcija 108. se je začela 15. septembra. V tej vojaški operaciji je bilo zajeto ogromno orožja, s katerim se je kasneje oborožil celoten nov bataljon 108. brčanske brigade. Poleg ostalega so bili po poročilih medijev zajeti štirje težki mitraljezi, več ročnih lansirnikov in okoli 150 do 200 avtomatskih pušk, ter ogromne količine streliva, bomb in eksploziva.

O ostrini bojev za Bukvik govori tudi dejstvo, da je umrlo pet pripadnikov prvega bataljona 108. brigade, med njimi Ferhat Pitnjaković Pitnjak, namestnik poveljnika Mensurja Đakića, medtem ko sta bila dva borca hudo ranjena. Đakiću in Kajtaziju se očita, da sta kriva za umor treh ranjenih civilistov, ki so bili v improvizirani vojaški bolnišnici, v zasebni hiši v Bukviku. Za tri ubite civiliste naj bi bilo po poročilu sodnega izvedenca iz RS Željka Karana rečeno, da sta bila dva oblečena v delne vojaške uniforme, medtem ko je bil tretji v civilni obleki. Ključni priča tožilstva je trdil, da je eden od borcev prvega bataljona 108. brigade streljal iz puške M-48, po vrsti v tri ranjence.

Karan je sestavil izvid za pet ubitih oseb iz Bukvika leta 1998: Živan Radić, Savo Veselinović in Vlajko Purić, ter dve ženski Milka in Radojka Brestovački. Za tri moške se v poročilih Armade RBiH trdi, da so bili oboroženi in so streljali na pripadnike 108. brigade. Begzad Kajtazi se obtožuje, da je ubil dve ženski osebi.

Odvetnik Mensurja Đakića Osman Mulahalilović je opozoril na nelogičnost, da se za M-48 uporabljajo naboji 7,9 mm, medtem ko je sodni izvedenec Željko Karan med obdukcijo našel naboj 7,62 v enem od ubitih. Izvedenec Karan je med obdukcijo zabeležil, da so bili ubiti s polomljenimi kostmi, kar pomeni pod rafalno paljbo, zato je to pričanje domnevno ključne priče postalo neprepričljivo. Namreč, M-48 ima samo posamično streljanje.

V nadaljevanju sojenja 17. novembra bo obramba začela izvajati svoje priče.