Sodišče je zanemarilo, da OHR kot nadomestek državnih oblasti ni mogel biti 'tretja stran' v postopku, ker je v navzkrižju interesov

(Patria) - Ta teden je Evropsko sodišče za človekove pravice objavilo celotno besedilo sodbe v zadevi Kovačević, izdane junija 2025, s katero je zavrnilo vlogo Slavena Kovačevića. Sodnik Velikega senata sodišča Faris Vehabović je imel ločeno mnenje. Najpomembnejše dele njegovega nasprotovanja večinskemu sklepu povzemamo v tem besedilu.

Glede vprašanja, ali so vršilci dolžnosti agentov Bosne in Hercegovine imeli mandat za zastopanje države pred sodiščem, kar je vlagatelj izpodbijal, sodišče pa ga je sprejelo kot veljavnega, Vehabović potegne vzporednico s primerom postopka revizije v zadevi Bosne in Hercegovine proti Srbiji in Črni gori, ki je potekal pred Meddržavnim sodiščem pravice (MSP).

„Kontroverza je nastala, ko je maja 2016 g. S. Softić, prvotni pooblaščenec Bosne in Hercegovine v tej zadevi, zahteval pojasnilo, ali njegovo imenovanje ostaja veljavno tudi za začetek postopka revizije sodbe, izdane 26. februarja 2007. Sekretar MSP ga je obvestil, da je za začetek postopka revizije potrebno novo imenovanje. Kljub temu, da ni bilo dokumenta, s katerim bi vsi trije člani Predsedstva imenovali g. Softića za pooblaščenca v postopku revizije sodbe iz leta 2007, je bil 23. februarja 2017 vložen zahtevek za revizijo – podpisan s strani g. Softića kot pooblaščenca Bosne in Hercegovine – pred MSP. Na zahtevo sodišča za pojasnilo sta dva člana Predsedstva, vključno s predsedujočim, izjavila, da Predsedstvo ali katerikoli drug pristojni organ nista sprejela odločitve o začetku postopka revizije.

Tretji član pa je menil, da prvotna odločitev o imenovanju g. Softića ostaja veljavna in da je zahtevek za revizijo v okviru njegovega mandata. MSP je na podlagi predložene korespondence zaključilo, da pristojni organi Bosne in Hercegovine kot države niso sprejeli odločitve o vložitvi zahtevka za revizijo sodbe z dne 26. februarja 2007 in da sodišče zato ni bilo pravilno pristojno odločati o tem vprašanju. V zadevi, ki je sedaj pred nami, in ki je bila procesno zelo podobna, je sodišče sprejelo, da pooblaščenci ne potrebujejo odobritve vlade, ki jo zastopajo, kar predstavlja absurden in nemogoč položaj v katerikoli državi (še posebej v zadevah, kot je ta, kjer je bil ustavni ustroj države postavljen pod vprašaj). Komunikacija med sodiščem in vlado je bila omejena izključno na pisarno pooblaščenca, sodišče pa nikoli ni prejelo ustrezne odobritve vlade za napotitev zadeve Velikemu senatu,“ je zapisal Vehabović v ločenem mnenju.

Navzkrižje interesov OHR-ja

Glede dejavnosti OHR-ja, ki je kot „tretja stran“ sodeloval v postopku, Vehabović meni, da sodba ne pojasnjuje navzkrižja interesov Urada visokega predstavnika.

„OHR ima očiten interes za izid te zadeve, saj je obravnava drugih zadev, vloženih zoper odločitve, ki jih je naložil OHR – in ki so se nanašale na spremembe Ustave Federacije Bosne in Hercegovine in volilnega zakona, sprejete petnajst minut po zaprtju volišč 2. oktobra 2022 – odložena s strani Četrtga senata (o čemer so bile stranke obveščene), dokler se ta zadeva ne zaključi,“ poudarja Vehabović.

Vehabović OHR imenuje „država na steroidih“ z ogromnimi pooblastili za sprejemanje in spreminjanje zakonov, zaradi česar težko velja za objektivno stran v postopku, temveč predvsem za nadomestek državnih oblasti.

„Že ta dejstvo bi bilo dovolj, da se OHR izključi iz sodelovanja v tej zadevi, da ne govorimo o očitnem navzkrižju interesov v zvezi z drugimi zadevami, ki se trenutno vodijo pred sodiščem. To predstavlja še eno resno procesno napako v tej zadevi,“ meni Vehabović.

Selektivni pristop sodišča

Nadalje Vehabović navaja, da sodba Velikega senata namerno omejuje svojo obravnavo pritožb vlagatelja, ki so temeljile na kombinaciji etničnih in geografskih kriterijev, ter se ukvarja izključno z ozemeljskim vidikom njegovih pritožb, pri čemer popolnoma zanemarja „etnični vidik“.

„Zakaj? V celoti gledano, je v tej zadevi Veliki senat selektivno izbiral argumente, ki vodijo v določeno smer, pri čemer je ob strani pustil argumente, ki so bili pomembni za pravilen izid postopka. Tako je vlagatelj trdil, da je bila njegova pravica, da ne bo diskriminiran kot običajen državljan/volivec, kršena s tem, ko je bil njegov izbor omejen na vnaprej določene etnične kandidate. Nadalje je poudarjal, da ni mogel izbrati kandidatov, ki najbolje predstavljajo njegova politična stališča. Vsi njegovi argumenti so bili „prevedeni“ v kontekst diskriminacijskega volilnega sistema (kar je sodišče potrdilo v več sodbah) in je bila posvečena izključna pozornost njegovemu etničnemu poreklu, s čimer je bila celotna njegova pritožba zaradi diskriminacije ocenjena z napačne perspektive,“ je navedeno.

Status žrtve

Glede statusa žrtve, ki ga je sodišče zavrnilo za Kovačevića, je sodnik Vehabović dejal, da je sodba polna napačnih predpostavk in se sklicuje na sodno prakso, ki je nepomembna za pritožbe, ki se nanašajo na diskriminacijo.

„Sodba omejuje obseg pritožbe vlagatelja predvsem s tem, da diskriminatorno ureditev, ki je ukoreninjena v samem Ustavu, obravnava kot legitimno. Vlagatelj je svoje pritožbe utemeljil na zavrnitvi izjasnitve o svojem etničnem poreklu, pri čemer se je uvrstil v kategorijo „Ostali“ (ki niso na noben način zastopani ne v Predsedstvu ne v Domu narodov). Vendar je to v sodbi popolnoma zanemarjeno, ki se osredotoča izključno na ozemeljske vidike (zanemarjajoč pritožbo, kot je navedena na obrazcu predstavke). Narava volilnih pravil je takšna, da omejujejo celo izbor oseb, ki pripadajo konstitutivnim narodom (če želijo glasovati po etnični liniji in predstavljajo več kot le majhen del prebivalstva) in ki živijo na „napačnem“ ozemlju (za to situacijo glejte zadevo Pudarić, ki se ukvarja izključno s tem (ozemeljskim) vidikom; v tej zadevi vlagatelj, Srb iz Federacije, ni mogel biti kandidat za Predsedstvo v imenu ozemlja Republike Srbske). Ta vidik je prav tako popolnoma zanemarjen,“ poudarja Vehabović.

Dodaja, da je nevarna praksa poskušati upravičiti sistem, ki umetno deli volilno telo po izključno namišljenih in nerealnih etničnih linijah, če sprejmemo, da Dom narodov kot organ obstaja izključno zaradi zaščite etničnih interesov.

„Če sprejmemo, da Dom narodov kot organ obstaja izključno zaradi zaščite etničnih interesov, bi bil minimalni pogoj, da ta Dom predstavlja veliko večino konkretne etnične skupine, kar v Bosni in Hercegovini ni tako, saj je volilno telo administrativno razdeljeno v dva multietnična entiteta (situacija, ki bi lahko imela ogromne posledice v posameznih delih Evrope v možnem postopku legitimiranja zahtevkov separatističnih gibanj),“ poudarja Vehabović.

Umetna razlika med aktivno in pasivno volilno pravico

Vehabović meni, da sklep sodišča, da so izključno pasivne volilne pravice do sedaj upravičile status žrtve v zadevah diskriminacije v BiH, umetno zožuje obseg zaščite, ki jo zagotavlja Konvencija.

„V zadevah Sejdić in Finci, Pilav in Pudarić (vse prej navedene) je sodišče priznalo vlagatelje kot žrtve, čeprav jim ni bila odvzeta pravica glasovanja, temveč pravica kandidiranja. Diskriminatorna ureditev, ki posameznikom onemogoča, da se bodisi kandidirajo, bodisi da na smiseln način glasujejo za predstavnike po lastni izbiri, izvira iz istega vira: etničnega in ozemeljskega izključevanja, ustanovljenega z Daytonskim ustavom. Če je pravica kandidiranja (pasivna pravica) zaščitena pred etnično diskriminacijo po Protokolu št. 12, bi morala biti enako zaščitena tudi pravica glasovanja (aktivna pravica),“ poudarja Vehabović.

Opozarja, da spodbujanje aktivne volilne pravice predstavlja neupravičeno cepidlastvo in posameznike pušča brez pravnega sredstva zoper strukturno volilno diskriminacijo, ki omejuje smiselno izbiro volivcev.

„Zamenjajmo Srbe, Hrvate in Bošnjake z ženskami in si predstavljajmo volivko iz Federacije ali Republike Srbske, ki ne more glasovati za žensko kandidatko ne v Federaciji ne v Republiki Srbski. Teoretično, sledijoč logiki sodbe, bi njeni pritožbi manjkala natančnost in primerjalna skupina, zato bi bila prikrajšana za status žrtve… Moja logika je zelo preprosta: če bi bilo vsem ženskam diskriminatorno prepovedano kandidiranje (pasivna volilna pravica), bi bil izbor žensk volivk (pa tudi vsakega moškega, ki bi želel glasovati za žensko kandidatko) omejen na diskriminatornih osnovah – torej, vse ženske, ki želijo glasovati za žensko kandidatko, bi bile samodejno diskriminirane kot volivke z aktivno volilno pravico,“ poudarja Vehabović.

Dodaja, da z uporabo veljavne ustavne ureditve v BiH, če so kandidati iz manjšinskih skupin izključeni iz kandidature na diskriminacijski podlagi (kar je bilo potrjeno v skupini zadev Sejdić in Finci), takrat ne samo, da so vsi Judje in Romi diskriminirani, ampak tudi vsi drugi registrirani volivci, ki želijo glasovati za te kandidate (kar je odraženo v zadevah Zornić, Pilav in Pudarić) samodejno postanejo diskriminirani, ker se nahajajo v situaciji omejene izbire na podlagi diskriminacijskega kriterija.

„Nihče ne more diskriminirati določene etnične, politične, verske ali rasne skupine z izključevanjem njenih članov iz kandidature, ne da bi hkrati diskriminiral volivce, ki želijo glasovati za določenega kandidata ali kandidate iz te skupine. V takšnih okoliščinah, kot v BiH, ko takšno izključevanje izhaja iz samega Ustava, samodejno posega tudi v aktivne volilne pravice tistih, ki želijo glasovati za določenega kandidata ali kandidate, ki pripadajo diskriminacijski skupini,“ je navedeno.

Vehabović meni, da Kovačević, kot je sodišče zaključilo, ne izpodbija sistema na abstrakten način, temveč opozarja na konkretno, osebno odvzem pravice: omejitev njegove pravice do prostega glasovanja zaradi etničnih in ozemeljskih kriterijev.

„Veliki senat je ignoriral dejstvo, da to izključevanje deluje preko zakonske prepovedi, ne kot zgolj subjektivna politična frustracija,“ navaja sodnik Vehabović.

Meni, da Veliki senat v tej zadevi, v nasprotju z zadevama „Sejdić in Finci“ ali „Baralija“, Kovačeviću nalaga višji prag glede pridobitve statusa žrtve, zahteva osebno izključitev ob obstoju primerjalne skupine, za kar meni, da ni dosledno prejšnjim sodbam.

„Obrazložitev sodišča uvaja dvojna merila: sprejelo je potencialno kandidaturo kot zadostno za status žrtve v „Sejdić in Finci“, vendar zavrača dejanski odvzem volilne pravice v „Kovačević“ kot preveč abstraktno. S tem se spodkopava pravna predvidljivost in koherentnost,“ trdi Vehabović.

Dodaja, da se Veliki senat očitno obotavlja priznati pritožbo Kovačevića, ker bi to teoretično odprlo vrata ugovorom „vseh volivcev“.

„Toda prav v tem je bistvo, strukturna diskriminacija prizadene vse volivce, širok obseg posledic pa ne negira posamezne žrtve. Konvencija ne izključuje „množične viktimizacije“. Na primer, v zadevah, ki se nanašajo na varstvo okolja ali pogoje pridržanja, je sodišče dosledno dopuščalo številnim posameznikom, da izpodbijajo skupne vzroke kršitev,“ je navedeno v ločenem mnenju.

Opozarja se, da sodba daje težo dejstvu, da je Kovačević lahko glasoval, kar nakazuje, da mu volilne pravice niso bile odvzeta, vendar Vehabović meni, da Konvencija zahteva ne samo formalni pristop, ampak enako tudi učinkovito uživanje pravic.

„Nemogočnost gospoda Kovačevića, da glasuje za vse člane Predsedstva, predstavlja neenako obravnavo, poudarek sodišča na formalni udeležbi pa zanemarja bistvo in dostojanstvo političke enakosti, zagotovljene s členom 1 Protokola št. 12,“ je zapisal Vehabović, ter dodal, da sodišče s tem zožuje obseg Protokola št. 12, s čimer ga dela neučinkovitega zoper ukoreninjene sisteme volilne izključenosti.

„Sodba sodišča tvega, da pošlje sporočilo, da si samo najbolj očitni in individualizirani oblik izključitve zaslužijo zaščito – pristop, ki spodkopava progresivne cilje Konvencije na področju človekovih pravic,“ je navedeno, poroča Istraga.ba.