Subašić iz Potočara: Srebrenica se ponavlja u Palestini i Ukrajini, a svijet opet šuti

(Patria) - Na obeleževanju 30. obletnice genocida v Srebrenici se je zbranim obrnila Munira Subašić, preživela mati in predsednica združenja "Matere enklav Srebrenica in Žepa". V pretresljivem in neposrednem govoru je opozorila na bolečino, ki jo srebreniške matere nosijo že tri desetletja, pa tudi na krivico, ki traja, kot pravi, še danes.

„Jaz sem Munira Subašić, preživela žrtev genocida. Obračam se vam v imenu tisočerih mater, katerih otroci so bili umorjeni. Tistim, ki niso glasovali za resolucijo o genocidu, sporočam – živite v temi. Mi vam ne bomo oprostili,“ je dejala Subašić.

Poudarila je, da so minula tri desetletja zaznamovana z zanikanjem, poveličevanjem zločincev in molkom mednarodne skupnosti:

„Trideset let gledamo sovraštvo in poveličevanje vojnih zločincev. Naše otroke so ubijali samo zato, ker so bili muslimani, svet in Evropa pa sta ploskala, pomagala.“

Dodala je, da so mnogi prihajali z namenom, da bi Bošnjakov na teh prostorih čim manj, vendar so matere vedele, da morajo pričati resnici.

„Po genocidu je ostalo 5.500 sirot. Nekateri otroci so se rodili celo po smrti očeta. Nimajo niti slike, da bi videli, kako je njihov oče izgledal. Sprašujejo nas, ali so podobni njemu. Ubijali so tudi njihove očete in spomine.“

Posebej je poudarila odgovornost Združenih narodov:

„Naše otroke so ubijali pod zastavo ZN, pred očmi sveta. In vsi bi se morali sramovati.“

Munira Subašić je poudarila ponos na matere, ki so svoje otroke vzgojile brez sovraštva:

„Naši otroci so danes zdravniki, inženirji, govorijo več jezikov. Ko srečam enega izmed njih in slišim ‘prihajam iz Bosne, z Balkana’, sem ponosna kot mati. Uspele smo. Tudi moj sin, če bi bil živ, bi bil uspešen, imel bi družino. Ubijali so naše vnuke skupaj z našimi sinovi.“

Na koncu svojega govora je naslovila apel:

„Medtem ko stojim tukaj, mnoge matere v Ukrajini in Palestini doživljajo isto, kar smo mi leta 1995. Svet se ni ničesar naučil. Pripovedujejo nam zgodbe, a ko jih vprašamo, zakaj nas ne sprejmejo v EU in NATO, molčijo. Tja pripadamo, ne v temo. Naših otrok nihče ne more vrniti, lahko pa imamo prihodnost.“

Opozorila je tudi na rast fašizma v sodobni Evropi:

„Evropa, zbudi se. Namesto pravice se prebuja fašizem. Dokle bomo tako – ne vem.“