Srbska strategija je s terorističnimi napadi na Bošnjake v entiteti Republika Srpska prikazati Bosno in Hercegovino kot nemogočo državo

Piše: Rasim BELKO

Predsednik Stranke za Bosno in Hercegovino Semir Efendić je v medijskem nastopu pravilno diagnosticiral vzrok vse pogostejših napadov in preganjanja bošnjaških povratnikov, predvsem pa tudi Hrvatov v entiteti Republika Srpska.

„Trenutno BiH nima večjega problema kot je varnost povratnikov v entiteti Republika Srpska. To je eskaliralo do neslutenih razsežnosti. Ti napadi niso naključni. Del so organizirane kampanje, verjetno narekovane s strani Srbije, ki si prizadeva, da bi ta država postala nemogoča,“ je dejal Efendić.

In ni dvoma, da je pravilno postavil stvari, glede na to, da so Bošnjaki v Republiki Srpski od prvega dne vrnitve do danes kontinuirano tarča ne le naci-fašističnih vandalov in privržencev zločinskih politik, temveč tudi tistih, ki bi jim morali jamčiti varnost – MUP Republike Srpske.

Vse to govori v prid dejstvu, da je to delovanje dejansko strateško načrtovano v Beogradu, predvsem zato, da bi se entiteta Republika Srpska ohranila kot etnično čisto srbsko ozemlje, kar je najpomembnejši predpogoj za kasnejše uokvirjanje 49 odstotkov okupiranega bosanskohercegovskega ozemlja v „srbski svet“, oziroma veliko Srbijo.

Gre za entiteto, ki je s pomočjo Srbije med vojno precej očiščena nesrbskega prebivalstva, zdaj pa se želi delo dokončati s terorističnimi aktivnostmi, katerih edini cilj je, da Bošnjaki odidejo in svoja imetja prodajo za drobiž, saj bodo po nenehnih napadih na njihova življenja in premoženje lahko storili le to.

Srbija, oziroma ideologi zla, ki v tej državi nadzorujejo strategijo politike, so jasno spoznali, da so povratniki v Republiko Srpsko nezaščitena vrsta, saj morajo biti po eni strani legalisti in se ravnati po entitetnih zakonih, po drugi strani pa jih MUP Republike Srpske in teroristične skupine s fašistično ideologijo z nenehnimi napadi silijo, da začnejo kršiti zakon in si tako sami podpisati obsodbo, da morajo oditi.

Srbija tu dejansko igra dvojno igro, saj če bodo bošnjaški povratniki, ki so v bistvu nemoči, da se branijo, odšli s prostora entitete Republika Srpska, bodo pustili prazen etnični prostor, kar bo Beogradu dejansko prvi argument o nemožnosti skupnega življenja v Bosni in Hercegovini.

Če pa bodo Bošnjaki še naprej prenašali teroristične napade in nenehno širjenje strahu, bo seznam teh napadov Srbiji služil, da pred mednarodno skupnostjo, še posebej Evropsko unijo, iznese tezo o nemožnosti Bosne in Hercegovine kot enotne države.

Še posebej bodo to počeli, če se bodo Bošnjaki v Republiki Srpski celo poskusili samoorganizirati, da bi branili svoja življenja in svoje premoženje pred falangami zla na velikosrbski ideologiji.

To samoorganiziranje bo Srbija skupaj z Banjaluko poskušala prikazati kot argument in dokaz, da Srbi in Bošnjaki ne morejo živeti skupaj, kar je predpogoj za dokazovanje, da je nemogoče, da bi bili v isti državi.

To je dejansko enako scenariju, ki ga okupatorska Srbija izvaja tudi na Kosovu, kjer nenehno napada ne le kosovske Albance, temveč tudi tamkajšnje institucije, red in mir.

In ko mednarodne varnostne sile stopijo na mejo in preprečijo večji kaos in spopade, pokličejo tipe, kot sta Lajčak in Escobar, ki nato po svetu širita zgodbo, da Srbi in kosovski Albanci ne morejo živeti skupaj in da jih je treba ločiti z ustanovitvijo skupnosti srbskih občin.

V Bosni in Hercegovini nimajo skupnosti občin, imajo pa entiteto, ki jo popolnoma nadzorujejo, in le povratniki so jim še v napoto, da uresničijo interese in cilje, ki so si jih zastavili in poskusili uresničiti z agresijo, etničnim čiščenjem in na koncu genocidom.

Tisti dan, ko bo terorizem, ki ga usklajeno izvajajo banditi in MUP Republike Srpske nad povratniki, eskaliral do te mere, da se bo moral vključiti celo EUFOR, bo nedvomno sledila enaka diplomatsko-politična ofenziva Beograda proti Zahodu, da se reši vprašanje Republike Srpske.

Takrat bosta ponovno na vsa zvona zvonila Beograd in Banjaluka, da je Bosna in Hercegovina nemogoča država, ker njeni narodi ne želijo živeti drug z drugim, celo ne drug ob drugem.

To bo vrhunec politike preganjanja Bošnjakov z vekovnih ognjišč, saj so ta njihova ognjišča dejansko na zemljevidih kartografov zla in sovraštva iz Beograda in Banjaluke, na katerih si predstavljajo svetosavski „srbski svet“.

Zato je poleg samoorganiziranja, ki se zadnje čase vse pogosteje javno omenja, kot se je na začetku devetdesetih šepetalo, treba iti tudi po drugi poti delovanja, oziroma nenehno obveščanje zahodnih ambasad in akterjev v Bosni in Hercegovini, pa tudi Bruslja in vseh relevantnih centrov.

Glede na to, da je diplomacija ujeta v primežu s tistimi, ki izvajajo teror nad Bošnjaki, je jasno, da mora preostali del probosanskega političnega bloka najti komunikacijske kanale in vnaprej preprečiti Srbiji, da bi zaradi hegemonističnih načrtov preganjala Bošnjake z njihove dedovine v entiteti, ki je nastala na etničnem čiščenju in genocidu!